Potovanja prosto s tokom, 3. del

nazaj na 2. del 

27.7.2000

V dolini med gorami

Zjutraj sem se zbudil prezgodaj. Do prevoza iz Cobana v Santa Maria Nebaj sem imel še skoraj dve uri. Zmanjkalo mi je knjig za branje, le še dnevnik lahko pišem med takšnimi čakanji, a kljub temu sem vselej dan ali dva v zaostanku. Usedel sem se na rečnem bregu ob mostu. Tu je pravo smetišče, povsod je svinjarija, še posebej v potočkih, ki se zlivajo v reko. Konji in krave vseeno mirno počivajo v senci dreves ob reki in hranijo tisoče muh s svojimi iztrebki. Ob devetih sem vprašal neke mulce, kje je tovornjak za Nebaj, a povedali so mi, da ga verjetno ne bo pred 9:30. Pojavil se je še kasneje in preden so natovorili košare branjevk, ki so se vračale v Nebaj, je kar trajalo. Med tovorom in branjevkami je bilo težko najti dovolj prostora, da bi lahko udobno sedel. Kakšno uro in pol smo se vozili med hribi in majhnimi naselji. Ko smo prišli na gorski prelaz, se je zrak že toliko ohladil, da me je začelo zebsti. Vrhovi so bili prekriti v glavnem le še z iglavci in tik nad njimi so že bili oblaki. Ko se je cesta začela spuščati navzdol, sem lahko spodaj zagledal veličastno dolino, obkroženo z desetinami gorskih vrhov, sredi doline pa Nebaj. Zares veličasten pogled in izvrsten kraj za odmaknjeno naselje v gorovju, ki bi ga zlahka zamešal za Alpe.

Kamion se je ustavil pred mestnim središčem, kjer sem sprva videl tri turiste, a ti so bili redkost, saj potem še dolgo nisem videl nobenega. Nastanil sem se v cenenem prenočišču La esperancia (upanje) za 20 quetzalov. V mestu se je ravnokar dogajala četrtkova tržnica. Nebaj je dokaj veliko mesto z nekaj deset tisoč prebivalci, pretežno iz majevskih ljudstev Ixil in Kekči, ki pa niso ravno najbolj prijazni do turistov, verjetno ker so ti tukaj bolj redkost. Slišal sem, da so tu nekje nedavno do smrti kamenjali japonskega turista, ki je fotografiral otroke. Pred tem je nekaj otrok izginilo in domačini so bili prepričani, da jih nekdo ugrablja. Sicer pa, kdo bi jim zameril, da so tako nezaupljivi, ko pa so ravno prebivalci tukajšnjih vasi najbolj nastradali med dolgotrajno gvatemalsko državljansko vojno, ki se je končala pred komaj štirimi leti (1960-1996).

Šel sem malo na sprehod izven mesta, da si najprej ogledam okoliško naravo. Znašel sem se na poti v Chapil, od koder naj bi se nekje odcepila potka, ki vodi do slapa. Te poti nisem našel, sem pa šel kakšne 3 ali 4 km izven mesta in potem zavil po potki mimo polj koruze proti hribom. Skoraj na vsakem polju je vsaj nekdo nekaj delal. Nisem imel občutka, da me gledajo preveč grdo, čeprav so me otroci klicali gringo, gigante, mister, in kaj vem kaj še vse. Izrazoslovno gledano sem res »gringo«, kajti v Srednji Ameriki vse bledolične kavkazijce imenujejo tako, ne le Američane iz ZDA. Vseeno sem si oddahnil, ko sem šel mimo polj in se znašel v gozdu, ki bi ga zlahka zamenjal za enega od evropskih, saj je bilo rastlinstvo precej podobno mešanim gozdovom zmernega pasu. Usedel sem se na travniku in razmišljal, da je ta kraj visoko v oblakih prav očarljiv. Ni čudno, da me je nekaj vleklo sem. Dobil sem preblisk, da moram danes zaužiti svojo ajavasko, katere koncentrat sem prinesel s seboj od doma. Po možnosti se bom vrnil na ta travnik s spalno vrečo in prenočil tu. Ajavaska iz dveh rastlinskih sestavin, ena sestavina evrazijska, druga južnoameriška, napitek pa pripravljen v Evropi in zaužit v srednjeameriških »Alpah«. Vse to se mi je zdelo nekako na mestu.

Vrnil sem se po drugi poti in tudi tu so me otroci klicali gringo in pa »goodbye«, kar je očitno edina fraza v angleščini, ki jo znajo izgovoriti. Neka punčka se me je celo tako ustrašila, da je začela teči stran. Ulil se je precej močan naliv dežja. Očitno ne bo nič s seanso v naravi. V sobo sem prispel premočen in ravno v trenutku, ko je prenehalo deževati. Preoblečen sem šel pogledat, če se tržnica še vedno dogaja. Za darila sem kupil lep šal z majevskimi vzorci in pregrinjalo, kakršno nosijo domačinke, le manjše. Sedel sem pred cerkvijo in upal, da bom lahko čimbolj neopazno fotografiral kakšno od žena, oblečenih v tradicionalna oblačila. Ta oblačila naj bi bila po trditvah nekaterih najlepša v Gvatemali, še posebej nekakšen turban s cofki, ki ga nosijo ženske. Ni mi uspelo ničesar fotografirati, ker so me neprestano vsi gledali. Očitno sem preveč očiten. Neki zatežen, mogoče pijan tip, me je prišel gnjavit, naj mu dam kakšen dolar. Komaj sem se znebil tega, že je prišel drugi, ki se mi je ponujal za turističnega vodiča, a je kmalu obupal, ko sem mu dopovedal, da nimam dovolj denarja in da že jutri odidem. Hotel me je prestrašiti, češ da je edini prevoz do Cobana s tovornjakom. Ni mu bilo čisto jasno, da se neki turist naokoli prevaža z lokalnimi kamionskimi prevozi. Ker je bilo očitno, da tu ne bom imel miru, sem se vrnil v sobo.

Med dvema svetovoma

Ko je ponovno prišla tekoča voda, ki jo je za čuda med dežjem zmanjkalo, sem se prhal z ledeno mrzlo vodo, ker grelec na prhi ni delal. Pripravljati sem se začel za ajavasko. Hotel sem raztopiti koncentrat, a se v mrzli vodi ni in ni hotel raztopiti, segreti je pa tudi nisem imel kje. Trajalo je vsaj pol ure močnega mešanja, preden se je koncentrat raztopil. Bal sem se, da se je vse skupaj preveč oksidiralo in da s tem ne bo nič. Ta koncentrat sem pripravil iz 9 g semen Peganum harmala in 8 g suhih listov Diplopteris cabrerana, tako da je poleg harmala alkaloidov zraven še dimetiltriptamin, prav kot se za pošteno ajavasko tudi spodobi.

Malo čez osmo zvečer sem spil ostudno rjavo tekočino. Bila je tako grenka, da sem jo bil že pripravljen vsak trenutek izbruhat. Čez nekaj časa sem zaprl luč, se pred mrazom skril pod odejo in čakal. Mislim, da do pol desetih nisem občutil nič, potem pa sem proti desetih ugotovil, da se dogajajo prav res čudne reči. To je bilo približno takrat, ko so končno ugasnili luč na hodniku, ki je svetila v mojo sobo skozi odprtino nad vrati.

V skoraj popolni temi sem ugotovil, da svet dobiva drugačno podobo. Občasno se je vse skupaj pretvorilo v nekakšen abstrakten pojav, ki si ga nisem znal razložiti. Zastori vsakdanjega sveta so se umikali globljim plastem resničnosti. Bilo je, kot da bi se za svetom, kot ga vsakodnevno zaznavam, skrival svet, v katerem je vsak predmet, vsaka stvar, prebivališče čudnih živalic ali duhov. Nenadoma so bili povsod majhni škratje, žuželke, kače in druga neopisljiva bitja, vendar sem jih lahko videl le za trenutke, ki jim je sledil presledek realnega sveta. Ta bitja so skrbela za to, da stvari so in delujejo, kot je treba. Škratje so se kot dvodimenzionalna bitja, kot hieroglifi, plazili po površini odeje in sten. Vsi so si bili podobni, a vsak je imel svojo zapleteno nalogo, ki jo je opravljal s skrajno natančnostjo in usklajeno z vsemi ostalimi. V svojem bistvu je bilo to neopisljivo, a v nekem trenutku mi je postalo jasno, da je to upodobitev nekakšnega sporočila. In to sporočilo mi je kmalu postalo popolnoma razumljivo in naravno, kot da bi ga že davno tega prejel. Takrat sem dojel, da ima tudi vesolje svoj urni mehanizem in vsako kolesce v mehanizmu se mi je predstavilo kot škrat, kača ali drugačna entiteta. Vse je prepleteno in soodvisno, en premik na tej strani požene mehanizem na drugi strani. Ni vzroka in ni posledice, vse se dogaja v sosledju in z nekim namenom, ki nam ostaja neznan. Ne zmoremo videti onkraj, da bi lahko spoznali namen, ker smo tudi mi le kolesce v tem vesoljnem mehanizmu. Nič drugače, kot posamezna celica našega telesa ne more spoznati naših namenov, tudi mi ne moremo spoznati naše prave vloge v mehanizmu. A kdo ve, morda pa lahko kaj od tega vendarle zaslutimo.

Podobno kot pri psihedeličnih gobah takrat v Huautli sem tudi tokrat lahko videl dragulje, ki so sestavljali vzorce, prekrivajoč vidno polje. Z mojim razmišljanjem sicer ni bilo vse v redu, kajti to, kar sem gledal, in kar mi je bilo razodeto, me ni popolnoma nič presenečalo. Vse to je bilo na svojem mestu. Me je pa motilo, da mi je bilo ves čas slabo in lahko sem čutil želodčno kislino v grlu. Pričakoval sem, da bom vsak čas bruhal, a vendarle nisem. Okrog 23:00 sem prižgal luč in ugotovil, da mi ni hudega. Pri prižgani luči sem se počutil skorajda običajno in brez težav sem šel dol po stopnicah do stranišča. Ko sem se vrnil, sem gledal na ulico, kjer se ni dogajalo kaj dosti. Občasno je nekaj ljudi šlo mimo in videti so bili kot duhovi, ki se počasi premikajo po cesti. Zaprl sem okno, ki sicer ni bilo pravo okno, temveč le odprtina v steni, prekrita z lepenko iz velikih škatel. Spet sem se ulegel v posteljo in ugasnil luč. Kmalu sem se spet znašel med dvema svetovoma. Ni bilo tako intenzivno in barvito kot z gobami, niti nisem čutil takšnih čustev ob vsem tem, a po drugi strani sem bil tokrat tu brez vodenja, kar je imelo nedvomno velik vpliv.

Postajal sem vse bolj zaspan in tudi učinki so bili vse šibkejši. Bilo je povsem drugače od običajnega pripravka iz samo Peganum harmala. Psihedelični učinki dimetiltriptamina so več kot prevladali, saj tokrat nisem imel nobenih takšnih vizij za zaprtimi očmi, ki bi se odvijale kot film ali risanka, kar sicer doživljam, kadar spijem napoj narejen izključno iz P. harmala semen. Ta vizionarski, introspektivni in kontemplativni vidik harmala alkaloidov sem nekoliko pogrešal, a vseeno je bila dragocena izkušnja, ker mi je omogočila videti svet na res drugačen način. Pa tudi psihedelično stanje, kakršnega sproži dimetiltriptamin, je vendarle svojih draguljev vredno. Človek menda res ne vidi lepote in bistva vesolja kar vsak dan. Izčrpan sem prijetno zaspal okrog dveh zjutraj.

Zjutraj ob 5:40 sem vstal in se še nekoliko vznesen od ajavaske odpravil po dolgi poti nazaj v Cobán. Med vračanjem sem razmišljal o svojem potovanju po Mehiki in Gvatemali. O nenavadnih naključjih in dogodkih, in kako je to povezano z načinom potovanja, ki sem si ga izbral. Že od prvega dne, od pristanka na letališču v Cuidad de Mexico, sem se prepustil usodi in nimam več nadzora nad dogajanjem. Grem, kamor me nosi tok dogodkov in popolnoma zaupam, da me bo tok pripeljal tja, kamor moram prispeti. Skrbi me le, kako bo vse to vplivalo name, ko bom spet doma. Bom boljši in modrejši ali še bolj zmeden in odtujen? Sem sploh dovolj močan za takšno dvomesečno potovanje?

30.7.2000

Sladka reka

Iz Cobána sem se navsezgodaj odpeljal v Puerto Barrios ob atlantski obali Gvatemale. Pot je bila zapletena, z veliko prestopi med prevozi. Med enim od prestopov sem si utegnil celo ogledati ruševine v Quiriguá. Puerto Barrios je sicer dokaj dolgočasno mesto, kjer je edina nenavadnost to, da tu živi veliko ljudi iz ljudstva Garifuna. To so temnopolti potomci sužnjev, ki jim je pred stoletji uspelo prebegniti s plantaž na karibskih otokih. Govorijo zanimiv jezik, ki je mešanica karibske angleščine, španščine in majevskih jezikov, njihova kultura pa je afro-karibskega tipa. V Puerto Barriosu sem se s čolnom prepeljal na drugo stran zaliva, v Livingstone. Tam sem imel težave najti kakšno ceneno prenočišče. Precej časa sem iskal in spraševal. Ko sem se spet vrnil na glavno ulico, mi je neki enonogi tip pokazal ceneni hotel Rio Dulce, kjer sem dobil sobo za 25 quetzalov na noč. Bil je le lesena hiša s skromnimi sobami z zgolj posteljami in brez opreme. Kmalu zatem, ko sem se zasidral v prenočišču, mi je enonogi tip previdno začel ponujati marihuano, sicer za trikrat dražje, kot jo je možno kupiti v Mehiki. Spoznal sem se s preostalimi gosti in z nekaj domačini ter kmalu ugotovil, da sta bila prijatelja iz Slovenije prejšnji teden prav tu v tem hotelu. Proti večeru sem srečal mlad belgijski parček, ki sem ju spoznal že v Ciudad de Oaxaca. Skupaj smo šli na mivkasto obalo skadit džoint. Zganjala sta precej preganjavice, češ da je tukaj zelo nevarno kaditi. Po džointu smo zapadli v globokoumne pogovore, kar je bil nedvomen znak, da je bila marihuana res kakovostna. Ob desetih zvečer sem se vrnil v hotel, kjer sem srečal še več popotnikov, ki sem jih že prej spoznal v Mehiki ali Gvatemali. Nekako smo vsi konvergirali v ta hotel.

31.7.2000

Vudu

Pri zajtrku sem spoznal Ferdinanda iz Španije, ki je bil pred tem v amazonskem pragozdu in tam izkusil ajavasko. To mi je povedal potem, ko je slišal moj pogovor z mladeničem iz ljudstva Garifuna, s katerim sem se pogovarjal o eni vrsti rastline. Njegov oče se namreč ukvarja tudi z zelišči in je lokalni Vudu vrač (»which-doctor«). Ferdinand mi je začel pripovedovati o čudnih zadevah, ki jih je doživel v Livingstonu. Med drugim tudi to, da je videl tega vrača enkrat hoditi po vodi v morju. Svoje mnenje o tem sem raje zadržal zase. Kasneje je vztrajal, da mi bo še danes predstavil svojega prijatelja Luisa, ki naj bi bil nekaj posebnega in da čutiš nekakšno »energijo«, če ga primeš za roko. Takoj ga je šel iskat, a nisem ju videl do večera.

Okrog 21:00 je nekdo potrkal na vrata. Bil je Ferdinand, ki mi je predstavil Luisa. Pozanimala sta se, če se Christine počuti že kaj bolje. Večino dneva sem se namreč ukvarjal s tem, da sem Christine peljal v zdravstveni dom in skrbel zanjo. Spoznal sem jo včeraj in zjutraj se je priselila v mojo sobo, a je še isti dan zbolela. Skrbelo jo je, da je dobila malarijo, a se je izkazalo, da je le sončarica in sedaj je počivala v postelji. Luis mi je stisnil roko in jo držal nekaj časa. Res sem dobil čuden občutek in oba sva se hkrati začela smejati, kot da se poznava že od nekdaj. Temu nisem pridal nekega posebnega pomena, saj sem se zavedal, da me je Ferdinand navdal s sugestijo. Nato je Ferdinand začel nekaj skoraj histerično govoriti, v smislu »sem ti rekel, da je pravi« in Luis je potrdil in se smejal naprej. Bil sem rahlo zmeden, ker sem bil precej zapohan od džointa, ki sem ga pokadil malo prej. Zdelo se mi je, kot da sta me postavila na nekakšen infantilen test, a bil sem dovolj sproščen in samozavesten, da nisem pomislil na slabe namene in se prepustil kakšni preganjavici.

Luis je visok Garifuna z dredi in brado ter okrašen z raznimi verižicami iz školjk in kokosovimi zapestnicami, kakršne so tukaj popularne. V eni roki je držal ročno izrezljano palico in bil je precej impresivna pojava, čeprav ni bil videti starejši od 30 let. Ferdinand je predlagal, naj gremo nekam na džoint, kjer se bomo lahko v miru pogovarjali. Šli smo v sobo na koncu hodnika, kjer sta bila Bill in en utrgan garifunski glasbenik katerega ime sem že pozabil. Luis je zvil čistak v listu tobaka, česar prej še nisem videl. Zdaj mi je jasno, zakaj je Bill stalno imel s seboj te cigare. Potrebuje jih, da iz njih odvija liste tobaka. Po dveh obilnih džointih je zmanjkalo marihuane, tako da sem še jaz prispeval svojo. Pokadili smo še enega in vsi smo bili zadeti do skrajnosti. Bill je začel ponavljati stavke in iz oči so mu kapljale solze. Bilo je očitno, da čuti neko duševno stisko. Ko ni več zdržal, je šel spat v svojo sobo. Glasbenik pa je imel tak utrgan nizek glas, kot bariton. Neprestano je zelo doživeto pripovedoval zgodbice. Vsi smo mu le kimali in dali prav v vsem, čeprav jaz nisem kaj dosti razumel, sploh ker je bil sposoben govoriti le še po garifunsko. Potem sta s Ferdinandom šla na verando, ker je Luis hotel v miru pokaditi en džoint z menoj. Razložil mi je, da tudi on išče resnico in znanje o bogu in od boga. Medtem, ko mi je zaupal, da je trik v veri in zaupanju, je zunaj v nevihti zagrmelo na koncu vsakega stavka. Nevihta naju ni hotela motiti in navkljub svoji neizogibnosti, je obzirno prelagala grmenje v presledke najinih izjav. Všeč mi je bil ta iskreni pogovor. Jaz sem mu razložil, da nočem verovati, ampak raje prepuščam prosto pot dvomom, ker hočem biti zadostno prepričan v vse svoje znanje, a hkrati vedno dopuščati odprte možnosti. Ni mi treba verovati, ker mi ni do moči, saj me žene le iskrena radovednost. Zvenel sem kot nekakšen patološki znanstvenik, a mislim, da me je vendarle razumel in potem sva se glasno smejala.

Šla sva ven na verando. Ferdinand je ležal v viseči mreži, ostalih pa ni bilo več. Tudi jaz sem se ulegel na drugo mrežo. Luis se je zaklepetal z nekaj puncami, ki so se pravkar vrnile v hotel. Potem sem se od njega poslovil, ker je kmalu odšel. Ferdinand me je še spraševal, kaj si mislim o Luisu, in mi razlagal, da v tem hotelu piše roman povezan s čudnimi stvarmi, ki se tu dogajajo. Potem sem utihnil in zaprl oči. Bil sem tako zapohan, da sem imel prave vizije za zaprtimi očmi. Odstirale so se mi plasti resničnosti, ena za drugo, in tega ni bilo konca. Hkrati sem se počutil tudi precej slabo, ker mi je krvni tlak delal težave. Dozdevalo se mi je, da sem se tudi nekoliko zastrupil z nikotinom iz listov tobaka, na katerega nimam tolerance. Zato sem neprestano premikal roke in noge ter iskal idealni položaj. Občasno me je nekaj kar streslo in moje telo je poskočilo kot od električnega šoka. Postalo mi je jasno, kako nekateri pripadniki ljudstva Garifuna marihuano uporabljajo kot enteogen. Resda je v te namene veliko zahtevnejša od psihedelikov in tudi ne ravno učinkovita in zanesljiva, ampak očitno je z nekoliko truda takšna uporaba možna, sploh v kombinaciji s tako močnim tobakom. Čez nekaj časa, ki se mi je zdel kot cela večnost, sem šel spat v sobo. Christine se je nekoliko zbudila, toliko da sem se lahko pomiril, da z njo ni bilo hudega, čeprav ji je bilo še vedno slabo. Ne vem koliko je bila ura, a gotovo je bila precej več kot polnoč.

Se nadaljuje v puščavi...