Potovanja prosto s tokom, 2. del

nazaj na 1. del

4.7.2000

Cafesitos

Zjutraj po obredu sem se zbudil ob pol devetih, ker nisem mogel več spati na trdi podlagi. Domačini so me takoj radovedno zaslišali, ali je bil dober »viaje« in sem zadovoljen ali pa morda hočem še eno ceremonio. Odgovoril sem jim, da z gobami ne, da bi pa rad videl ceremonio s Ska Pastoro. Menedžerka je spretno razložila, da bi se lahko dogovorili za 100 pesov in doplačilom za stroške nakupa Ska Pastore. Ko sem jo vprašal, ali lahko grem zraven med nabiranem listov, se mi je zasmejala, da to ni tako kot kupiti gobe.Andrea in Eva sta se zbudila enkrat po deseti uri, takoj spakirala in se pripravila za odhod v San Cristobal. Skupaj smo šli na zajtrk v mesto. Šef restavracije mi ni hotel vzeti bankovca za 50 pesov, ker je bil za neznatno malenkost strgan. Kot sem v podobnih okoliščinah poslušal že nekajkrat prej, mi tudi on pove, da so ljudje tukaj prav zares tako butasti, da mislijo, da je takšen bankovec neveljaven. Zadržati sem se moral, da ga nisem opomnil, da govori tudi o sebi. Še vedno pod vtisom včerajšnje izkušnje sem začel domnevati, da ljudje tu niso prav nič razumnejši ali boljši, pa čeprav baje opravljajo ceremonio kot limpio (očiščenje) vsaj enkrat na leto. V svoji naivni preproščini si ne morem ne predstavljati, da bi morala imeti tako globoka duhovna izkušnja tudi kakšen pozitiven posvetni vpliv. Žalostno je le, da kolikor se le trudijo ti Mazateki, nikakor ne bodo uspešni v enaki meri kot katera izmed bolj favoriziranih etničnih skupin. Bolje bi jim šlo le, če bi zmogli resnega sodelovanja in zaupanja, a pri tem jih ovira ta njihova envidia (zavist).Čez dan sem šel na sprehod v bližnji gozd. Videl sem precej lepih rastlin in sokole, ki tukaj letajo precej nizko. Nedvomno zato, ker smo kar 1800 metrov nad morsko gladino. Kasneje, ko sem šel po vodo k izviru, sem po poti srečal nekega možaka z lovskim sokolom. Vprašal sem ga, ali ga lahko fotografiram, nakar mi je dal rokavico in sokola, da še on mene fotografira s sokolom v roki. Seveda me je tudi on spraševal, od kod sem, in potem si je zaželel, da mu kaj povem v slovenščini, ker rad sliši nepoznane jezike. Nisem si mislil, da mi bo tako težko spregovoriti v svojem jeziku, potem ko že dva tedna uporabljam le angleščino, italijanščino in polomljeno španščino. Sam sebi sem se zdel smešen, ko sem se poslušal. Seveda tudi on ni mogel ne omeniti gob. Pojasnil mi je, da se sokolovo pero uporablja med viaje, da ti da moč. Celo ponudil se je, da bo zame izpulil eno pero, vendar tega nisem hotel. Naj ga raje še naprej nosi sokol. Tukaj se vse vrti okrog gob na prav poseben način. Več kot očitno je, da ljudje ne vedo, kaj naj počnejo s strašnim misterijem, ki ga doživijo med limpio. Bolj ko ga poskušajo razumeti, bolj se zapletajo v takšne in drugačne poskuse razlage. Kljub stoletjem tradicije imajo njihovi vsakokratni novi rodovi s tem prav enako težavo kot jaz, ki se ne morem naslanjati na nobeno tovrstno tradicijo. Kazimira, ki je očitno moška glava družine, sem spraševal, kako se postane curandero (zdravilec). Mislil sem, da nameravajo izučiti Emilia, vendar tega ni nakazal. Emilio sicer pravi, da bo postal zdravilec kot Doña Agustina, ko bo odrasel. Kazimiro pa razlaga, da se bodoči zdravilec uči od halucinogenih gob in rastlin že kot otrok, kar naj bi pomenilo od približno desetih let dalje. Vsega znanja in veščin se nauči med čim številnejšimi potovanji. Uporaba gob pri otrocih sicer ni posebnost le bodočih zdravilcev. Tudi ostali otroci so jih lahko deležni po potrebi, na primer ob očiščevalnem obredu (limpia), ki naj bi se ga vsak dostojen vernik udeležil vsaj enkrat letno. Potem sem ga spraševal o raznih rastlinah, njihovih lokalnih imenih in uporabah. Ponudil mi je Semillas de la Virgen – Macho (Semena Device – moški) oziroma cafesitos, kot jim ljubkovalno rečejo. Azteki so temu psihedeliku rekli ololiuqui in pod tem imenom se pogosto pojavlja v literaturi, sicer pa je pravo ime slaka, ki obrodi ta semena, Turbina corymbosa. Kazimiro mi je povedal, da za viaje uporabijo 300 do 500 semen, a običajno le kadar zaradi suše ni gob. Trdi še, da so močnejša od sorodnega slaka vrste Ipomea violacea, ki ji tukaj pravijo Semillas de la Virgen – Hembra (Semena Device – ženska).Obljubil mi je, da mi bo napoj iz cafesitos dostavil kmalu zvečer. Dal jih je eni od babic, ki živijo v tej razširjeni družini,da jih pripravi. Čez pol ure mi je dala skodelico in ni nič rekla. V skodelici ni bilo drugega kot vroča voda in mogoče tretjina prvotne količine semen. Začudil sem se, kaj je sedaj to. Očitno sploh ni zmlela semen, le v vrelo vodo jih je vrgla in najverjetneje kar odlila napoj od večine semen. Ni mi preostalo drugega, kot da spijem in prežvečim tistih nekaj semen. Seveda so bila ostudno grenka.Šel sem v svojo kočo, se ulegel in čakal. Tudi uro in pol kasneje se ni nič zgodilo. Resda sem se počutil drugače kot običajno, a nobenega viaje ni bilo na vidiku. Na začetku sem celo začutil tisto utripanje roba vidnega polja, značilno za prehod, prav kot nazadnje, ko sem še doma zaužil semena Ipomea violacea. Razočaran, ker sem pričakoval un viaje fuerte (močno potovanje) in ker sem bil prepričan, da je tista babica narobe pripravila napoj, sem šel ven pogledat, če so domačini kje zunaj. Srečal sem enega, ki me je prijazno vprašal, če hočem kave. Minila me je vsa volja, da bi poizvedoval, kaj je sploh s temi semeni, in to v moji nerodni španščini, tako da sem se raje sprijaznil z dejstvom, da od tega poskusa ne bo nič. Ko sem stal zunaj in gledal v luči iz vasi na sosednjem hribu, ki je svoje obrise skrival za meglo, sem opazil, da sem vsaj rahlo pod vplivom. Šel sem nazaj v kočo, bedel mogoče še eno uro, nato pa neopazno zaspal.

5.7.2000

Sanjsko jutro

Zjutraj ob petih sem se iz sanj zbudil. Celo noč sem imel ogromno sanj, od takšnih čudnih do grozljivih in grotesknih. Mogoče je to posledica semen, čeprav je minilo že osem ur od zaužitja. Kmalu sem zaspal nazaj in v miru spal do devetih. Tiste sanje so bile res nenavadne v tem, da je bilo v njih polno podrobnosti in so bile precej prepričljivo resničnostne. Naslednji dan me je Kazimiro povprašal, ali sem imel viaje. Na mojo razlago o tem mi je razložil, da oni ne meljejo semen. Podučil sem ga, da delujejo vsaj dvakrat močneje, če jih zmelje, namaka v mrzli vodi in precedi.

V iskanju Salvie

Potem ko me je Kazimiro domnevno prepričal, da cafesitos niso delovali, ker sem jih zaužil premalo, sem šel pogledat k sosednji hiši. Tam živi nečak Doñe Agustine in zmenil sem se, da greva opoldne v gore po Salvio divinorum. Lokalno ime je Hierba Pastora oziroma Ska Pastora po mazateško (trava pastirica), pa tudi Hoja de la Virgen (listi device). Pot naj bi bila dolga in vrnila naj bi se šele naslednji dan. Domačinom naj ne bi povedal, tako da sem jim rekel le, da grem v gore in pridem jutri. Ko sem opoldne prišel pripravljen z nahrbtnikom ga ni bilo doma. Njegovi so mi rekli, da pride arato, kar očitno pomeni »kmalu« – do sedaj sem namreč mislil, da to pomeni počitek. To je tako značilna beseda za ta kraj, kot je bila aurito značilna za Lagunas de Chacahua, kjer sem bil prej, in pomeni isto. Uporabljajo jo vsi in je neverjetno primeren odgovor na priložnosti, ko se komu kam mudi. No, najavil sem, da se vrnem čez pol ure. Sprehajal sem se po mestu in opazoval ljudi in turiste iz Mehike, ki so tako očitni v svojih vpadljivih oblačilih. Ko sem se vrnil, ga še vedno ni bilo. Rekli so mi, da je verjetno na avtobusnem postajališču. Tam sem čakal nekaj minut, in ker ga nisem našel, sem se vrnil. Njegovim sem rekel, naj me poišče pri svoji teti. Ob treh ga še vedno ni bilo, zato sem menedžerko vprašal, koliko bi me stalo, če bi hotel nabaviti pol kilograma Ska Pastore. Ko sem ji omenil, da sem srečal nekoga, ki mi je ponudil ceno 150 pesov, mi je dala isto ceno. Nato me je prepričevala, naj rajši kupim en kilogram. Na koncu sva se zmenila za kilogram za 250 pesov. Dobil naj bi jo jutri.Zdaj sem tukaj že četrti dan in vleče me naprej, a moram počakati na Salvio. Potem bom moral čakati še, da se posuši, kar pomeni, da bom verjetno odšel šele jutri pozno popoldan. Vmes se kratkočasim z branjem ali pa se igram z otroki. Če bo šlo tako naprej, bom tudi jaz kmalu postal otrok. Popoldan so prišli po gobe trije mladi Mehičani iz Pueble. Precej dolgočasni, a ko sem se jim pridružil na džointu, ki so ga vneto kadili, ko so se prestrašeni pripravljali na viaje, sem se spomnil, da mi je iz Chacahue ostalo še precej mota (marihuane). Zvečer sem si zvil džoint in se zapohal. Itak nisem imel kaj početi, ker je začel padati dež. Ti trije Mehičani pravijo, da so gobe po dežju cenejše, sploh pa so poceni v Palenque.

6.7.2000

Po vsakem dežju posijejo gobe

Ko sem zjutraj vprašal menedžerko, če so zdaj zadovoljni, ker bo več gob, mi je resno razložila, da začnejo gobe rasti šele 8 dni po dežju. Točno je vedela, koliko dni pred tem že ni deževalo, tako da predpostavljam, da dež vendarle je pomemben dejavnik. Mene pa bolj skrbi, da ne bi dobil mokrih listov Salvie, ker jih bo potem vsaj pol manj v enem kilogramu. Okrog dveh sem končno dobil celo vrečo listov. Zdaj se sušijo na strehi. Menedžerka jih je z vso previdnostjo raztrosila po kosu pločevine na terasi. Pravi, da se boji, da bi sosedje širili govorice, da je to marihuana. Podučila me je, da pri Ska Pastori respecto traja kar 13 dni (to pomeni, da ta čas ni dovoljeno imeti spolne odnose).Zdaj imam drugačen občutek do domačinov. Mislim tudi, da so se navadili moje prisotnosti in zdaj se je dosti lažje sporazumevati z njimi. Prej sem govoril le z otroki, zdaj celo najstarejši, za katere sem prej mislil, da sploh ne znajo špansko, spregovorijo kakšno besedo z mano.Prišli so še neki drugi mehiški študentje iz Pueble, očitno še kar premožni, če sodim po njihovem avtomobilu. Na začetku so mi bili rahlo antipatični, a ko so se zapohali, so bili že boljši. Eden od njih je bral Castanedovo knjigo. Ves čas so samo tuhtali, ali bi pojedli gobe, in kako, če bi jih. Med vsem tem tuhtanjem so se še bolj zapohali na terasi. Ko je že padel mrak, so se vendarle odločili, da bodo imeli ceremonio. Čudni tipi. Pravijo, da so izkusili gobe 20. aprila, tukaj v Huautli. Zdaj pričakujejo, da bo nekaj še večjega, vendar so popolnoma neodločni. Malo pred deseto smo šli v njihov avto poslušat glasbo, Pink Floyd in podobno. Bili so mi prav smešni. Tam so sedeli, vsi živčni in nestrpni, ter čakali in se spodbujali. Ker sem imel tega dovolj, sem jih opozoril, da je ura točno deset in da jih čaka pomemben dogodek. Zaželel sem jim dober viaje in odšel v svojo kočo.

Motnje v težnosti

Hotel sem poskusiti še svežo Salvio. Prižgal sem svečo, se ulegel in dal prvi grenak list v usta. Prežvečen list sem dal pod ličnice in nadaljeval enako s še štirimi. Čez kakšnih deset minut, ne vem točno, sem začutil, kot bi v čeljustih in ustih imel mravljince. Par minut za tem se mi je zdelo, da se me počasi nekaj loteva. Kot da bi postopoma prevzemala celo telo, sem čutil, da se nekakšna ohromelost loteva mojega telesa. Ležal sem nepremičen in zdelo se mi je, da se je vse ustavilo. Če bi se vprašal, ali sem trezen, bi si odgovoril z da, vendar, če sem zelo previdno preučil svoje občutke, sem ugotovil, da nekaj vendarle ni vsakdanje. Svoje telo sem doživljal drugačnih razmerij kot običajno. Noge so se mi zdele kratke kot prsti na roki in glava je bila večja kot preostalo telo. Kljub temu sem se lahko premikal bolj ali manj običajno. Ugasnil sem svečo in poskusil sem gledati z zaprtimi očmi. Nobenih vizij. Nič, samo tema. Seveda sem lahko uporabljal domišljijo, vendar sem stvari lažje čutil, kot pa videl. Prijelo me je, da bi pojedel en mango. Ne vem zakaj, a nisem se mogel upreti. Kmalu sem živalsko žrl mango. Bil je fantastično dober. Gibi so bili, kot da niso pod mojim nadzorom, kot da bi se lahko le opazoval. Potem sem spet ugasnil svečo in se ulegel. Čutil sem, da si nekaj narobe predstavljam, a nisem vedel kaj. Kmalu sem ugotovil, da čutim, da ležim na navpični steni in da tudi težnost deluje vzporedno s tlemi, kot če bi obrnil sobo za 90°. Kaj takega si drugače ne bi mogel tako živo predstavljati. Ko sem se vsega naveličal in pogledal na uro, je bila pol polnoči. Kmalu nato sem zaspal. 

7.7.2000

Adios Sierra Mazateca

Prišel je dan odhoda. Zjutraj sem šel pogledat na avtobusno postajališče in ugotovil, da se mi najbolj splača oditi ob treh popoldne v Tuxtepec. Mehiški študenje so se odpravljali domov. Ko sem jih vprašal, kako je bilo, sta mi dva priznala, da nista jedla gob. Predpostavljam, da so si vsi premislili, nisem pa ugotovil zakaj. Preden so se poslovili, pa so vseeno kupili nekaj gob za s seboj. Kazimiro jih je opozoril na štiri dni respecto.Ker nisem imel kaj početi, sem se domačinom ponudil, da jim pomagam odnašati zemljo iz gradbišča nove obredne sobe. Ko sem se zadnjič tako ponudil, so mi rekli, da ne rabijo pomoči. Tokrat so bili skoraj navdušeni in me sprejeli medse. Očitno je, da me sedaj obravnavajo bolj domače.  Že zgodaj zjutraj sem opazil, da je k nam prišla mlada dolgolasa blondinka, oblečena v hipijevskem stilu, ki pa se je zadržala le par minut. Kasneje se je vrnila s celim tropom pretežno starih osivelih hipijev, ki so v tej vasi delovali izjemno tuje. Niso se zadržali več kot petnajst minut. Eden od domačinov, ki je skušal skleniti posel z njimi, mi je povedal, da so to neki čudni zmešani tipi, ki sploh nočejo gob. Hoteli so kupiti marihuano, pa je ne morejo dobiti. Od vseh krajev v Mehiki, kjer je preobilica poceni marihuane, so jo oni prišli iskat v Huautlo, mestece bogu za hrbtom sredi gora. Moral sem se strinjati s svojimi domačini.Zamislil sem si, da bi zdaj bil najprimernejši trenutek, da vprašam menedžerko, ali lahko naredim kratek intervju z Doño Agustino. Za čuda je bila bolj navdušena, kot pa sem pričakoval. Poklicala je Doño in šli smo v sobo za obrede. S težavo sem sestavljal vprašanja v španščini, menedžerka pa je prevajala v mazateščino in nazaj. V glavnem je lahko na večino vprašanj odgovorila kar menedžerka. Dobil sem občutek, da Doña ne govori rada o sebi, tako da nisem preveč drezal v osebne zadeve. Pa tudi hitro sem ugotovil, da iz tega ne bo nič zaradi vseh motenj v razumevanju jezikov. Spakiral sem svoje stvari, zavil še ne popolnoma suho Salvio v pravkar kupljen prtiček z izvezenimi podobami vijoličastih slakovih cvetov in se odpravil.Ko sem šel pozdravit domačine, sem se še fotografiral z Doño. Izogibala se je fotoaparatu in bilo jo je sram kot otroka. Češ da ni dovolj lepo oblečena in podobno. Ko sem se poslovil od ostalih žensk, me je poklicala naj pridem v obredno sobo in se usedem. Zrecitirala je eno molitev in opravila nekakšen poslovilni obred. S prsti mi je naredila znak križa po obrazu in prsih in mi zaželela srečo na moji poti. Čutil sem, da njen urok deluje in zaupal sem, da bo še vse v redu. Poslovil sem se še od moških, ki so delali na gradbišču, in odšel. Vsi so bili prav neobičajno prisrčni. Očitno niso bili vajeni takšnih obiskovalcev, kot sem bil jaz. Ko sem že bil na ulici pod hišo, sem se spomnil, da sem se pozabil posloviti od Emilia. Hotel sem se že vrniti, a ko sem pogledal navzgor proti hiši, sem videl, da mi Doña že maha v slovo. Premislil sem si in šel. Mogoče pa to pomeni, da ga bom spet videl. Imel sem močan občutek, da mi je ta družina ogromno dala, vsekakor več kot jaz njim.  Na avtobusnem postajališču sem čakal avtobus, ko sem opazil, da je tam nečak Doñe Agustine, tisti, s katerim sem se menil za nakup Salvie, pa je zatajil. Razložil mi je, da moram za Tuxtepec na kamionet, ki mi ga je pokazal. Vozili smo se kar nekaj časa, preden sem opazil, da je on voznik. No, na koncu sem vendarle nekaj kupil od njega, pa čeprav le prevoz. Na pol poti se je bilo treba presesti na drugi mali kamion in potem v nižavah še v taksi, ki nas je pripeljal v Tuxtepec. Potoval sem s tremi učitelji, ki se med vikendi vračajo domov v Tuxtepec. Odločen sem bil iti najprej v Palenque, San Cristobal in nato naprej v Gvatemalo. Ko pa sem prišel do avtobusne postaje, sem ugotovil, da je najbližja povezava proti jugu mesto Arriaga komaj na začetku zvezne države Chiapas. Nato sem eno uro iskal banko, ki bi še delala. Nisem in nisem mogel najti niti menjalnice, niti nikogar, ki bi mi zamenjal deset dolarjev. Obupan sem zato vzel vozovnico do Juchitána, kar je bilo najdalj proti jugu, kamor se je dalo iti s sto pesi v žepu. Dobil sem celo pet pesov ostanka, s čimer sem si lahko kupil nekaj za potešiti žejo. Medtem ko sem čakal avtobus, sem moral dva lokalna otroka naučiti, kako se reče »daj mi en peso« po angleško. Ne vem, ali sta mi verjela, ko sem jima rekel, da nimam niti enega pesa, vendar je bila to resnica. Na avtobusu nisem dosti spal. Razmišljal sem, kaj naj naredim. Naj zares izstopim v Juachitánu ali naj se prešvercam do Arriage? Na koncu sem brez težav prišel v Arriago ob sedmih zjutraj in medtem ko sem opazoval ljubke kulturne razlike med Oaxaco in Chiapasom, sem kmalu ugotovil, da tukaj banke sploh nimajo.

a zgodba se vendarle nadaljuje...