Kratka zgodovina psihedelikov v Evropi in na slovenskem

V Evropi se je prvo obdobje uporabe psihedelikov1 končalo leta 395 n. š. ko so Vizigoti uničili Elevzinski tempelj. Tam so se vsaj tisočletje odvijali Elevzinski misteriji, tedaj najvplivnejši verski obred Sredozemlja.2 Ti so s pomočjo obreda in napoja z imenom kikeon posvečencem vsaj enkrat v življenju omogočile globoko izkušnjo v kateri so izkustveno spoznavali skrivnost večnega vračanja življenja, oziroma mit o Demetri in Persefoni. Glede na dostopne vire je moč sklepati, da je bilo izkustvo psihedelične narave.3 Misterijem so lahko prisostvovali odrasli, ki so razumeli grško, vključno s sužnji in ženskami. Kikeon je bil edini domnevno psihedelični enteogen,4 ki se je na evropski celini nekdaj uporabljal res množično in je bil globoko vkoreninjen v antične kulture, najprej starih Grkov in kasneje vseh ljudstev rimskega imperija, ki so letno romali v vas Elevzine v bližini Aten. Njegova priprava je ostala skrbno varovana skrivnost v rokah svečenikov. Za izdajo sestavin in postopka priprave je bila zagrožena smrtna kazen. Ena najverjetnejših in najbolje osnovanih predpostavk pravi, da je bila učinkovina kikeona ergin, ki bi ga lahko duhovniki s preprostim postopkom pridelali iz ergot alkaloidov glive Claviceps purpurea (rženi rožički). Ergin je tudi učinkovina v semenih psihedeličnih vrst slakov. Gre za glivo, ki vsebuje toksične ergot alkaloide iz katerih je Albert Hofmann poldrugo tisočletje po ukinitvi Elevzinskih misterijev sintetiziral dietilamid lisergične kisline (LSD). Ni pa izključena tudi možnost, da je šlo za napoj pripravljen iz katere od psilocibinskih gob, kar so predlagali nekateri raziskovalci.

Za enteogeno uporabo rdeče mušnice (Amanita muscaria) na Evropski celini je le malozadovoljivih dokazov, a hkrati tudi ogromno posrednih dokazov. Navado so indoevropska plemena najverjetneje prinesla s seboj iz Azije. Rdeča mušnica je mogoče bila ena od številnih psihoaktivnih snovi v uporabi pri Dionizičnih misterijih, še enega od vplivnih kultov starega veka. Precej manj pa je resnih dokazov o obredni uporabi psihedeličnih vrst gob, ki vsebujejo psilocibin (vrste iz rodu Psylocibe, Panaeolus in še nekatere druge). Obstajajo le številna, a zelo nezanesljiva in špekulativna znamenja verske uporabe psilocibinskih gob v antiki.5Ljudska folklora in stari miti so sicer polni namigovanj na halucinogenost gob. S tem so povezane tudi številne pripovedke o vilah, škratih, palčkih in drugih bitjih, ki onkraj naključij spominjajo na klasična notranjeduhovna srečevanja z “inteligentimi bitji” v stanju razblinjenega ega. O tem pojavu govorijo tudi sodobni raziskovalci psihedeličnih stanj.6 Težava je v tem, da ni jasno ali so ta izročila nastala skozi enteogeno rabo rdeče mušnice ali psihedeličnih gob, ali pač obojih. Vsekakor so psihedeliče gobe edini zares zlahka dostopen, splošen in učinkovit psihedelik v Evropi in nenavadno bi bilo, če tega ljudska modrost ne bi odkrila.7

Kolikor nam je znano, je v Evropi kasneje preostala le še uporaba nepsihedeličnih halucinogenov, ki pa so za enteogeno uporabo precej manj primerni, so nevarni, težje obvladljivi, a vendarle veliko bolj dostopni preprostim ljudem. Predvsem uporaba rastlin iz družine razhudnikov (črni zobnik, volčja češnja, mandragora, kristavec), ki povzročajo deliriju podobno stanje, se je ponekod dodobra obdržala vse do konca srednjega veka in izjemoma pri posameznikih še kasneje.8 V srednjem veku so krščanske cerkve začele nasilen kulturni boj z motečimi ostanki poganskih obredij, ki jih do takrat niso uspele integrirati v svoje obredje. Z uporabo ustrahovanja, nasilja, genocidov nad konkurenčnimi gnostičnimi sektami, grozljivimi mučenji in umori, so med drugim izkoreninile tudi vso tradicijo uporabe enteogenov. Prvotno množično preganjanje se je kasneje prelevilo v preganjanje »čarovništva« in »čaščenja Satana«, kar je ponekod trajalo še v novem veku vse do sredine 18. stoletja. Za halucinogene se je evropska znanost začela resno zanimati šele v začetku 19. stoletja in sicer zaradi rastline Cannabis indica oziroma hašiša, ki so ga Napoleonovi vojaki prinesli iz osvajalskega pohoda v Egiptu. Psihedeliki pa so prišli na vrsto šele konec 19. stoletja.

Za vrnitev psihedelikov v Evropo, je bilo potrebno najprej odkriti Ameriko. Na uporabo psihedelikov v Novem svetu je naletela že druga odprava Krištofa Kolumba (1493–1496), ko je pri Taíno indijancih opazovala uporabo njuhalnega praška, za katerega sedaj domnevamo, da je bil pripravek iz semen drevesa Anadenanthera peregrina. Ta semena med drugim vsebujejo N,N-dimetiltriptamin (DMT) in 5-metoksi-N,N-dimetiltriptamin (5-MeO-DMT). Ta in tudi kasnejša odkritja obredne uporabe psihedelikov pri raznih domorodnih ljudstvih so le počasi pronicala iz omejenih znanstvenih krogov in poročil pustolovcev. Richard Spruce, etnobotanik in raziskovalec južnoameriške džungle, je leta 1852 podrobno raziskal uporabo ajavaske9 med Tukano indijanci v Braziliji, a je rezultate prvič objavil šele leta 1873 in nato podrobneje leta 1908. Pred tem so ajavasko omenjali le razni pustolovci in raziskovalci, ki so se podali med amazonska ljudstva. Vseeno pa je ajavaska raziskovalcem še do tridesetih let 20. stoletja ostala težko dostopna in širši javnosti malo znana.10

Pred 2. svetovno vojno je bilo v Zahodni civilizaciji znanje o psihedelikih osredotočeno predvsem na kaktus pejotl (Lophophora williamsii), s katerim je najprej delal toksikološke poskuse Berlinski psihofarmakolog Luis Lewin leta 1888.11 Iz pejotla je Artur Heffter leta 1897 v Združenih državah Amerike (ZDA) kot prvi izoliral in na sebi preizkušal učinkovino meskalin. Za prvi objavljeni opis poskusa s pejotlom na evropskih tleh je odgovoren znan angleški psiholog Henry Havelock Ellis, ki ga je leta 1897 preizkusil v Londonu in o tem pisal v odmevni reviji The Contemporary Review.12 Avstrijec Ernst Späth z dunajske univerze je meskalin leta 1918 sintetiziral iz galne kisline in določil njegovo pravo molekularno strukturo (Heffter je namreč predlagal napačno).13 To je bila hkrati prva totalna sinteza in prva določitev strukture kateregakoli psihedelika. Njegovi učinki so očarali predvsem medicinsko raziskovalno srenjo, ki je v meskalinu videla možnost vpogleda v naravo psihoze in razumevanje zavesti. Kasneje so v duhu prepričanja, da je psihedelično stanje uporabno kot model psihoze, meskalin in ostale psihedelike poimenovali psihotomimetike, torej učinkovine, ki oponašajo psihozo. To prepričanje se je v medicini tako trdno zakoreninilo, da se je izraz občasno uporabljal še do pred nekaj leti. Kljub temu, da izraz »psihedeliki« pomensko mnogo natančneje opisuje dejansko izkustvo, se je hitreje razširil v javnih medijih, kot pa v vseh znanstvenih domenah, kjer se je dejansko udomačil šele v tem tisočletju.

Dietilamid lizergične kisline (LSD) je konec leta 1938 sintetiziral Albert Hofmann v Švici, vendar je psihedelične učinke odkril šele med 2. svetovno vojno, tako da novica še nekaj časa ni prišla v ospredje.

Uporabo pejotla, psihedeličnih gob in slakovih semen pri Aztekih in ostalih srednjeameriških ljudstvih je sicer dokumentiral že Frančiškan Bernardino de Sahagún, ki je spremljal Španske osvajalce Mehike. Gordon Wasson je leta 1957 objavil presenetljivo odkritje, da se je uporaba gob obdržala pri Mazatekih. Ti so ohranili tudi uporabo psihedeličnih slakov (Turbina corymbosa in Ipomea violacea). Iz gob Psilocybe mexicana je nato Hofmann ločil psilocibin in psilocin ter jima določil molekularno strukturo. Prav tako je iz semen slaka Turbina corymbosa ločil ergin. Mazateki so tudi stoletja gojili kulturno rastlino Salvia divinorum, ki je eden najnenavadnejših enteogenov in vsebuje verjetno v vsakem smislu najmočnejši disociativni halucinogen salvinorin A.14

Glede na takšno stanje, je torej jasno, da so bile na slovenskem prve omembe psihedelikov vezane predvsem na pejotl in meskalin ter ajavasko. Že leta 1898 se v Ljubljanskem časopisu v nemščini pojavi sorazmerno obširen feljtonski prispevek o pejotlu in zgodnjih spoznanj ameriških raziskovalcev (Laibacher Zeitung, 28.07.1898, Die künstliche Vorsspiegelung des Paradieses). Članek se je osredotočil na zelo slikovito poročilo osebne psihedelične izkušnje Havelocka Ellisa. Prav mogoče gre za prvo javno omembo psihedelikov na slovenskem.

Pri raziskovanju meskalina je imelo tudi nekaj Slovencev svetovno pomembno vlogo. Leta 1912 je - med prvimi v Evropi - poskuse z meskalinom na sebi izvajal prof. Alfred Šerko medtem ko je delal v Monakovem (München). O tem je takrat spisal odmevno poročilo »Im Mescalinrausch«.15 Dr. Šerko je kasneje postal eden izmed pionirjev psihiatrične medicine in nevrologije v Sloveniji, kot dekan medicinske fakultete pa je pospešil razvoj medicine v Sloveniji.16 V poskusih je kot prvi uporabil sok pejotla, ki ga je prinesel popotnik iz Mehike. Šele po njegovem uspešnem poskusu so se opogumili še njegovi nemški kolegi. Raziskave pejotla so se nadaljevale tudi na slovenskem in to prav med Šerkovimi sodelavci. Najprej je dr. Mihael Kamin opravil temeljito študijo psiholoških učinkov meskalina na prostovoljcih. Kasneje je o svoji osebni izkušnji v odličnem slogu pisal še dr. Bogomir Magajna, ki je danes bolj znan po svojem pisateljevanju, na primer po otroški pripovedki »Brkonja Čeljustnik« in številnih drugih literarnih delih. Meskalin so preizkušali še drugi psihiatri tistega časa, vendar o tem niso pisali. Magajna kasneje o Šerkovem poskusu v svojem in memoriam zanj zapiše:17

»Prvi med znanstveniki se je zamaknil v čudoviti svet alkaloida meskalina, ki ne obeta, biti v bodočnosti samo važen pripomoček v eksperimentalni psihologiji, ampak mimo katerega ne bo mogla tudi čista filozofija; saj odkriva ta alkaloid svet veličastnejši od sanj in svet, ki ga je mogoče istočasno, ko ga gledamo, kontrolirati z razumom, kar pri sanjah ni bilo mogoče. Obenem je ta alkaloid edino sredstvo, da se z njegovo pomočjo uživimo in doumemo, ali se vsaj približamo najbolj razširjeni duševni bolezni, shicofreniji, ki jo sicer lahko samo opazujemo, ne moremo se pa v njo vživeti, niti je razumeti. Da je napravil meskalinov poskus kot prvi na sebi, je bilo treba poguma in pogum je bila lastnost, ki je spremljala Šerka vse življenje – od poskusa z meskalinom, od dvobojev, ki jih je izvršil kot študent, do tistih dni, ko se je kot odrasel mož vedno in vedno potegoval z vso energijo za naše vseučilišče, zlasti za medicinsko fakulteto, in za samobitnost naše kulture.«

Leta 1933 dr. Kamin v strokovni reviji Liječnički vjesnik objavi članek »Reakcijske oblike meskalinovega opoja pri duševno nediferenciranih« o svojih raziskavah z meskalinom.18 Gre verjetno za najzgodnejše znanstveno-raziskovalno poročilo o kakršnemkoli psihedeliku spisano v slovenščini. Dr. Kamin je preizkusil meskalin na 12 osebah, od katerih so bili trije psihotiki, ostali pa ljudje s »kratko kakovostjo kmetiške psihe, ki je v bistvu gotovo nediferencirana, po svoje primitivna«. Za današnje pojme, je o teh osebah govoril naduto, kot o »materialu« kateremu je dajal polne odmerke meskalina (vse do 0.50 g meskalin sulfata z injekcijami). Zanimalo ga je, kako ti »primitivni« kmečki ljudje meskalinsko stanje doživljajo drugače od »diferenciranih« gospodov doktorjev. Doživetja je tako natančno popisal in interpretiral, da bi bili rezultati zanimivi še danes. Večina prostovoljcev je bila z izkušnjo zadovoljna, nekateri bi jo celo ponovili, četudi jih je nekaj občasno izkusilo preganjavico. Vse pa le ni šlo brez težav. Dve osebi sta tekom poskusov od groze oziroma paničnega napada za krajši čas omedleli. Eden od dveh je bil duševni bolnik, ki je trpel zaradi blodnjavih motenj verske vsebine. Pod vplivom meskalina je postal prepričan, da se zanj začenja sodni dan: »Čutim spremembo v sebi kot bi se mi smrt bližala … kakor bi bil pred božjo sodbo.« V nekaterih primerih so se prostovoljci v psihedeličnem stanju lahko v spremstvu sprehodili izven inštitucije, da bi zapustili duhamorno klinično okolje. Kamin je s svojo raziskavo sicer potrdil tezo, da »nediferencirani« psihedelično stanje doživljajo zelo drugače od »diferenciranih«. S tem je kot eden prvih prispeval k sedaj splošno sprejetemu razumevanju vpliva »set and setting« na psihedelično izkušnjo.19 Že Šerko je ugotovil, da je značajska struktura poskusne osebe pomembna, vendar ni ugotovil zakonitosti, ki bi povezovale značaj z vsebino psihedelične izkušnje. Kamin je opazil, da imajo bolj izobražene in razgledane osebe bogatejše doživetje: »Ta injekcija deluje na mojo fanazijo, ker v življenju nibem bil tako fantastičen … Mojduš, Vi na meni poskuse delate, ampak to je prijetno (se bedasto smeje).«

Leta 1937 dr. Magajna izda članek »V kraljestvu meskalina« v ugledni kulturni reviji Modra ptica.20 V njem slikovito opiše svojo osebno izkušnjo z meskalinom in članek zaključi skoraj preroško: »Nočem zajadrati v kako mistiko, ali spekulativnost, menim pa, da bi bilo dobro, če bi tudi filozofi in eksperimentalni psihologi sami poizkusili meskalinov opoj, ki skriva v sebi morda velike možnosti dognanj.« S tem napove psihedelično revolucijo šestdesetih, ki so jo po lastni psihedelični izkušnji začeli ravno filozofi (A. Huxley) in eksperimentalni psihologi (T. Leary in druščina). Dr. Magajna o poskusih z meskalinom poroča tudi v javnih predavanjih. Šlo je za prvo populariziranje nekega psihedelika na slovenskem in takratni kraljevini Jugoslaviji. Žal v domačih glasilih ni dosegel odmevnosti. Tedanji novinarji se na dosežke Šeška, Kamina, Magajne in drugih slovenskih »psihonavtskih pionirjev« niso spomnili niti ko so povzemali tuje novice o pejotlu in meskalinu.

To obdobje raziskovanja meskalina med slovenskimi psihiatri je bilo že skoraj pozabljeno, ko ga je leta 1985 najprej obudil Janko Kostnapfel s ponatisom članka dr. Magajne »V kraljestvu meskalina«.21 Nekaj let kasneje je Roman Brilej poskrbel za še en ponatis s predgovorom »Meskalin pod Slovenci (prvič)«.22 Slovenske raziskave meskalina so doživele kratek povzetek še leta 1992,23 sredi devetdesetih let pa to obdobje najtemeljitejše popiše Ivan Valenčič v svojem članku »Eksperimenti z meskalinom slovenskih psihiatrov«.24

Medijske predstavitve psihedelikov na slovenskem:pregled časopisnih člankov iz prve polovice 20. stoletja

V slovenskih časopisih25 prve polovice 20. stoletja se kratka poročila o pejotlu pojavljajo predvsem kot feljtonske zanimivosti ali senzacionalistična ustrahovanja. Običajno je uporaba pejotla prikazana kot nekakšna zabloda Indijancev in dokaz, da se ti ne znajo in nočejo civilizirati. Od omikanega človeka se pač pričakuje, da za te potrebe uporablja alkoholne pijače. Tako se pejotl vztrajno primerja s tedaj najpopularnejšimi mamili: alkohol, opij in kokain. Potreba Indijancev po zdravilnih vizijah in izkustvenem razumevanju bivanja se zahodnjaškim komentatorjem občasno zdi nesmiselna, zato možnosti drugačne uporabe in duhovne vidike obredov s pejotlom prikažejo kot praznoverje. Redkejši so prispevki, ki poskušajo objektivno in brez moraliziranja posredovati novico. Za povrh je bilo tedanje znanje o tematiki skrajno pomanjkljivo, zato je bilo obilje priložnosti za posredovanje neresničnih trditev, nerazumevanj in laži, bodisi nenamerno ali v namene senzacionalizma. Večino podatkov so novinarji dobili iz tujejezičnih časopisov in časopisov ameriških Slovencev, predvsem iz časopisa Glas naroda. Članke so domača glasila prav pogosto ponatisnila brez sprememb in vedno brez omembe vira. Povrh vsega so vsakič znova pisala kot, da gre za čisto novo odkritje. Nekatere kratke novice se z le majhnimi vsebinskimi spremembami na tak način ponavljajo, da pustijo vtis, da so tam le zato, da zapolnijo prostor. Novinarjem se ni zdelo vredno poznavanje tematike graditi na osnovi prejšnjih objav ali pa se pozanimati pri tedanjih slovenskih raziskovalcih meskalina.

Slovenski izseljenski časopisi v ZDA se še posebej posvečajo pejotlu. Glas naroda o njem poroča predvsem v kontekstu takratnega širjenja uporabe iz Mehike proti severu, med Indijance ZDA, kjer se pejotl znajde v središču novega verskega gibanja in kulturne prenove domorodnih narodov. Tako leta 1921 piše o ubranitvi tega zakramenta pred prohibicionističnimi težnjami (Glas naroda, 22.10.1921, Indijanska pijača rešena). O obredni uporabi piše tudi kasneje (Glas naroda, 13.11.1923, Čudna verska sekta). Sredi prohibicionistične vihre pa se ni bilo možno izogniti zavisti, ker imajo indijanci čisto svoje, domnevno opojno sredstvo, ki jim ga oblast še kar ne prepove (Glas naroda, 7.4.1924, Opojna snov, ki jo je postava prezrla). Kasneje pa poroča o uporabnosti meskalina za ustvarjanje modelne psihoze s katero naj bi se psihiatri seznanili z določenimi duševnimi stanji (Glas naroda, 6.5.1931, Umetna blaznost). O tej umetni blaznosti pravijo: »Čudno pa je pri tem, da ohrani omamljenec možnost bistrega presijanja vsega kar se godi z njim.« Tudi kasneje pišejo o obredih s pejotlom med mehiškimi indijanci (Glas naroda, 14.6.1937, Čudodelna rastlina).

Ena zgodnejših omemb psihedelikov v domačih časopisih v slovenščini izide leta 1924 in je presenetljivo podrobna v opisovanju psihedelične izkušnje s pejotlom (Slovenski narod, 8.10.1924, Eksperimenti s halucinacijami). Temeljito se posveti posebnostim pejotla, ki ga razlikuje od običajnih halucinogenov. »Zapazili so, da je tak človek razdeljen v dve osebi: v halucinirano in v drugo, ki ostro posmatra prvo. Tak človek je istočasno prepričan o neresničnosti svojih halucinacij, pa jih vendar doživlja.« Hkrati je pejotl tudi drugačen od omamnih sredstev: »Vsa ostala sredstva (opij, apsint, kokain, hašiš, soki s palme), pa prevajajo človeka v drugi svet, da postane popolnoma drug.«

Kasnejša omemba je še dobronamerna in natančna, brez nekih posebnih senzacionalizmov in moraliziranj (Narodni dnevnik, 28.4.1925, Čudovita rastlina chikuli). Prispevek povzema pripoved češkega popotnika o uporabi pejotla pri Tarahumara ljudstvu v Mehiki.

Kmalu se pojavijo bolj zmedene trditve. Jutro piše o rastlini, ki naj bi bila nov narkotik (Jutro, 19.3.1926, Neobičajna rastlina). Ta naj bi pričarala čudovite slike človeku pred očmi že če se samo z jezikom dotakneš gomolja. O tem naj bi domnevno pričal francoski kemik dr. Rue. Ta isti znanstvenik naj bi se s poskusi na neki dami prepričal, da pejotl omogoča telepatijo in da ima na sploh nenavadne moči.

Tudi Slovenec je tistega dne povzel to novico, le da je pri njem rastlina zrasla v drevo, dama je postala gospod, dr. Rue se je preimenoval v dr. Rouillet, neobičajni narkotik pa je postal nevarno mamilo (Slovenec, 19.3.1926, Čudežna rastlina). Očitno gre za poročilo o delu dr. Alexandre Rouhier, ki je tedaj razburjal javnost z opisi primerov jasnovidnosti, ki naj bi jih povzročal meskalin. Svoje trditve je objavil tudi v knjigi »Le peyotl - La plante qui fait les yeux émerveillés« (1927). Članek je ponatisnil tudi zamejski časopis (Glas naroda, 17.4.1926, Čudežna rastlina).

Spet v Slovencu se dve leti kasneje pojavi prvo podrobnejše poročilo o širjenju nove verske sekte med severnoameriškimi indijanci, katerih verovanje temelji na sakramentalni uporabi pejotla (Slovenski narod, 12.5.1928, Sveti kaktus in njegovi častilci). Članek poskuša biti sorazmerno objektiven, politični pregon indijancev in njihove vere umesti v kontekst genocida in prohibicionizma, ne more pa se izogniti površni primerjavi psihedelika s tedaj popularnim narkotikom morfinom.

Jutro tudi poroča o poskusih dr. Rouhierja (Jutro, 20.5.1928, Pejolt, čudežna rastlina). Ta je pejotl dal umetnikom in beležil njihove vtise. Novica da veliko povdarka na sinestetičnih učinkih: »Pejoltske prikazni so dobivale izredno žive barve, če je igral harmonij vmes. G. Dixon je med igranjem klavirja opažal v zraku jato glasbenih not, okoli katerih so rojile zopet skupine not, ozarjenih s svetlimi bojami, itd. Vsak posameznik doživlja med pejoltsko pijanostjo takšne estetske vizije, ki odražajo njegovo dušeslovno podstat. Tako bo pejolt dragocen pomočnik freudistu, psihoanalistu.«

Istega leta Slovenec opiše tudi nova dognanja o ajavaski (Slovenec, 31.5.1928, Čarodejna rastlina), ki jo je takrat ravno raziskovalo nekaj znanstvenikov. Tako pove, da je rastlina iz katere pripravijo »sok« ajavaska imenovana »banisterija capi« (kot Banisteria caapi jo je leta 1852 poimenoval Spruce, današnje ime je Banisteriopsis caapi). Zaužitje tega soka naj bi iz človeka pregnalo čut strahu in previdnosti, ter da kar »celo živčevje teži za udejstvovanjem«. Poleg tega poroča o kemiku Barrigi Villalbi, ki je izločil, analiziral in poimenoval aktivno učinkovino. Prav v resnici je Villalba leta 1925 poročal o ločbi dveh biološko delujočih alkaloidov iz ajavaske.26 Poimenoval jih je jahein in jaheinin (yajeine, yajeinine), za katere pa se je nekaj let kasneje izkazalo, da sta že znana kot alkaloida harmin in harmalin iz halucinogenih semen rastline Peganum harmala.27 Članek je bil očitno dovolj zanimiv, da sta ga ponatisnila tudi dva izseljenska časopisa (Glas naroda, 16.6.1928, Čudodejna rastlina; Amerikanski Slovenec, 21.6.1928, Čarodejna rastlina). Ajavasko ter pejotl se dve leti kasneje omeni še v kontekstu primerjave z neko neimenovano »telepatsko rastlino« na katero je naletela raziskovalna odprava na Greenlandiji (Življenje in svet, 17.1.1930, Nova raziskana lisa zemeljske oble; ponatisnjeno tudi v: Delavska politika, 5.3.1930, Nova raziskana lisa zemeljske oble; Glas naroda, 5.2.1930, Nova raziskana lisa zemeljske oble).

Zamejski tržaški časopis Edinost piše o ajavaski in o njeni osnovni učinkovini harminu (»banisterin«) katero je tedaj ločil in raziskoval pionir psihofarmakologije Luis Lewin (Edinost, 19.6.1928, Umetni pogum). Harmin naj bi imel dramatične učinke na pse, ljudi naj bi naredil pogumne in izboljšal stanje pri depresivnih. Predvsem pa je Lewin ugotovil, da harmin lajša simptome parkinsonove bolezni (»možganska influenca«). Kasneje, ko Lewin s Schusterjem objavi znanstveno poročilo, se na to temo zopet pojavi zanimiv članek (Jutro, 20.2.1929, Strup proti možganski hripi; ponatisne ga tudi ameriška Prosveta (19.3.1929, Strup proti možganski hripi). To odkritje je bilo dejansko pomembno za kasnejši razvoj zdravil proti tej bolezni in še dandanes se proti parkinskonovi bolezni med drugim uporablja tudi inhibitorje encimov monoaminooksidaz.28

V časopisu Ponedeljek se pojavi povzetek pričevanja nemškega popotnika po severozahodnu Mehike (Ponedeljek, 5.11.1928, Nov strup za omamljanje). Tokrat si novinar že dovoli interpretacijo, da gre za »strup za omamljanje«, ki naj bi deloval prijetno, celo »mnogo prijetneje kakor opij in kokain«. To je na slovenskem spet eden od zgodnjih poskusov uvrščanja pejotla med mamila, torej opojna sredstva primerljiva z narkotiki (opij) in poživili (kokain). Sam opis izkušnje nemškega popotnika sicer ne upravičuje takšne uvrstitve. Kot zanimivost, zgodba omenja tudi uprizoritev igre o jelenu. Očitno gre za mitološko upodobitev božanstva-stvarnika Modrega Jelena (Kauyumari), za katerega ljudstvo Huičolov verjame, da kjer hodi po zemlji, tam za sabo pušča pejotl na mestu svojih stopinj.

Leta 1929 poljudnoznanstvena časopisna priloga Življenje in svet objavi članek dr. Alfreda Froelicha, ki je verjetno prvi obširnejši opis psihedeličnih izkušenj z meskalinom v slovenščini (Življenje in svet, 10.05.1929, Novo mamilo in njegovi učinki). V prispevku je tudi pričevanje dr. Šerka. Zanimivo je, da avtor na svoj način prepozna najznačilnejše lastnosti meskalina in psihedelikov, na primer to, da so miselne sposobnosti ohranjene, ego pa se razblini: »Svobodno razpolaganje z lastnim jazom upade, odneha, do odločitve vobče ne prideš, osebnost stopi v ozadje.« Na koncu ga le premaga nejevera v drugačnost meskalina od alkohola in mamil in glede varne uporabe zdravorazumsko zaključi: »Tudi še ni ustanovljeno, ali vede stalno uživanje meskalin do zastrupljenja z vsemi slabimi posledicami na duhu in telesu. Verjetno; zakaj le izjemoma potečejo toli globoko posegajoče preuglasitve možganskega delovanja brez vsake škode.«

Mariborski večernik Jutra leta 1930 poroča o odkritjih ameriške etnobotanične odprave, ki je pol leta raziskovala rastline v porečju Amazonke (Mariborski večernik Jutra, 11.1.1930, Smrtonosne rastline). Čeprav tedaj nič več novost, članek predstavi ajavasko kot drugo največje odkritje odprave, ki je sicer zbrala okrog 30 tisoč rastlin. Banisteriopsis caapi»ima po mnenju Indijancev lastnost, da povzroča strašne sanje in podeljuje dar prorokovanja.« Novico je precej manj natančno posredoval še Slovenec (Slovenec, 16.1.1930, Nove opojne rastline odkrite). Ta zavaja o tem kateri del rastline Banisteriopsis caapi se uporablja, poleg tega meni, da ajavaska povzroča »prijetne sanje, kakor po uživanju opija.«

Kmalu se pojavi tudi pravi tabloidni članek o meskalinu (Jugoslovan, 3.3.1931, Novo nevarno mamilo), ki ga opisuje kot »strup, ki se je razširil že skoro po vseh civiliziranih deželah.« Namiguje se, da naj bi bil nevaren vsaj toliko kot kokain, morfin in heroin. Nato sledi domneven citat iz medicinske revije The Lancet, sicer poln neresnic, in na koncu še bizarno sporočilo, da so ta »strup« začeli trgovci z mamili razpečevati po celem svetu. Gre namreč za leto 1931, ko je v Europi, z izjemo znanstvenikov in nekaj pustolovcev, komaj kdo drug sploh imel izkušnjo z meskalinom. V The Lancet je tega leta res izšel prispevek »Mescalinsm«, sicer povzetek predavanja, ki ga je na temo meskalina takrat imel dr. Macdonald Critchley.29 Predavatelj je bil očitno očaran in pretresen nad nenavadnim alkaloidom, za katerega pravi, da ima učinke drugačne od heroina in kokaina. Še celo njegovi halucinogeni učinki naj bi bili neprimerljivi z vsem do tedaj znanim, da še celo Cannabis indica ne zmore povzročiti tako čudovite vizije. Ta prispevek resda vsebuje precej neresnic, ki izhajajo iz nepoznavanja meskalina, vendar pa si je članek v Jugoslovanu z veliko svobode dovolil svojevrstno senzacionalistično interpretacijo in poneverbo citata.

Življenje in Svet objavi podobno kratek a veliko bolj razumen opis pejotla (Življenje in Svet, 5.7.1931, Pejotl). Omeni celo eno od posebnosti psihedelikov, ki jih razlikuje od večine ostalih halucinogenov: »Zavest je čisto jasna, brez blodnjavih prividov. A kadar zamiži v temni sobi, vidi tako krasne podobe, jih ni moč opisati.«

Slovenski gospodar se leta 1933 nekoliko zgraža nad širjenjem »domače ameriške vere« (angl. Native American Church), ki uporablja pejotl kot osrednji zakrament (Slovenski gospodar, 20.12.1933, Čudna veroizpoved med Indijanci). Kaže, da jim je šlo v nos to, da neka sekta uporablja pejotl v krščanskih obredih. Vseeno pa ne zaničujejo vnaprej verske spoznavne vrednosti pejotla in pišejo, da verniki po zaužitju »osredotočijo duha na verske zadeve, na svetovne uganke, na bratstvo in na vprašanja, ki se tičejo njih lastnega življenja. Na vse to jim daje zavživanje soka 'peyote' kakteje v opojnem stanju odgovor.«

Leta 1934 časopis Jutro objavi precej nesmiselen članek, kjer je nekaj resničnih zadev pomešanih z več neresnicami (Jutro, 22.10.1934, Sok, ki v segretem stanju odkriva prihodnost). Tako piše, da je dr. Rauhier v Srednji Mehiki odkril rastlino z imenom »jaje« (sicer eno od imen za ajavasko). Sok te rastline naj bi omogočal videti dogodke, ki se dogajajo daleč stran ali v prihodnosti. Rastlino naj bi iz Mehike »izvažali na debelo in po vsem svetu gojili«, in tako naprej. Sedaj pa naj bi nek angleški botanik Williamson v Braziliji odkril rastlino, »ki je po svojih učinkih stokrat močnejša od mehiške.« Naprej pravi: »Zanimivo je da nima ta sok v hladnem stanju nobenega vpliva. Če ga segreješ pa ga zadostuje že polovica čajne žličke da izzove po dveh minutah stanje, ki se v ničemer ne loči od transa nadarjenih medijev.«

Leta 1936 časopis Slovenec piše o knjigi »Magische gifte« (1936) avtorja Victor A. Reko (Slovenec, 24.5.1936, Čarovni strupi novega sveta). Članek Slovencem med drugim izpostavi nekaj starih halucingenov Novega sveta: ololiuqui, marihuano, ajavasko, colorines (Erythrina sp.), sinicuichi (Heimia salicifolia) in teonanácatl. Od teh sta ololiqui in teonanácatl psihedelika, ki sta bila slovenski javnosti predstavljena prvič. Za oba so tedaj menili, da sta bila izkoreninjena po prihodu Evropejcev. Šele tri desetletja kasneje je bilo odkrito, da se na skrivaj še vedno uporabljata pri nekaterih ljudstvih Mazateškega gorovja v Mehiki. Ololiqui in teonanácatl sta namreč azteški imeni za semena slaka vrste Turbina corymbosa, ter za psilocibinske gobe (Psylocibe mexicana).

Slovenski narod leta 1937 v nekaj vrsticah opiše uporabo pejotla v Mehiki (Slovenski narod, 18.5.1937, Čudodelna rastlina). »Človek, ki zaužije plod rastline ima baje občutek, da se je naenkrat preselil na drug, krasen, pisan in živahen svet.« Piše tudi o verskem obredju, predvsem o zanimivem obrednem jokanju ob koncu izkušnje s pejotlom.

Jutro leta 1940 piše o ajavaski (jage) kot o napoju, ki Kolumbijskim indijancem omogoča dobiti »skrivnostne sposobnosti. V omami jageja jim je mogoče videti baje celo v temi« (Jutro, 5.5.1940, Rastlina, ki daje videti v temi). Kot strokovnjaka citirajo prof. V. Reko in opisujejo poskuse, ki so jih z ajavasko takrat opravili v Nemčiji: »Po količini, ki povzroča pri Indijancih že telepatsko stanje, so kazale poskusne osebe v Nemčiji samo hudo slabost. Mogoče je tedaj, da učinkuje strup na ljudi različnega plemena različno - mogoče je pa tudi, da se ga je treba šele privaditi, kakor na druge omamne strupe.« Članek je kasneje najprej ponatisnil en domač časopis (Mariborski večernik Jutra, 29.9.1940, Rastlina, ki daje moč jasnovidstva) in nato še en ameriški časopis slovenskih izseljencev (Enakopravnost, 12.6.1941, Rastlina, ki daje videti v temi).

Sredi vojne Slovenec piše o strupih in psihoaktivnih rastlinah sveta, s poudarkom na tiste iz Novega sveta (Slovenec, 5.8.1943, Rastline, ki spreminjajo telo v stekleno krsto). Od teh omenja dva psihedelika, kaktus pejotl in njuhalni prašek (»semena nekih akacij«, najverjetneje Anadenanthera peregrina). Članek povzdiguje znanstvena razkritja, kljub temu, da sam ne premore kakšne znanstvene verodostojnosti: »Sedanje znastvo je že precej pojasnilo skrivnosti, ki so vanje zaviti vsi magični strupi, in razvilo iz njih prav trezne kemične formule.«

Po vojni se leta 1951 v Dolenjskem listu pojavi svarilni senzacionalistični članek v dveh delih (Dolenjski list, 1.11.1951 in 10.11.1951, Med omamo, prividi in smrtjo, 1. del in 2. del), ki na prvi pogled deluje sarkastično, vendar je v svojem naivnem prohibicionističnem duhu mišljen popolnoma resno: »Da bi vendar koga ne zapustila pamet in bi se ne skušal omamljati s silno nevarnimi rastlinami, so navedena le imena rastlin v jeziku domačinov, ne pa botanična, in sicer imena iz krajev, kjer alkohol, ki se nam zdi neškodljiv, igra enako vlogo kakor pri nas nenavadna mamila, ker jih nismo vajeni. Ne pozabimo, da je Evropejec odporen le proti alkoholu!« Nato sledi dolg opis izkušnje s pejotlom in spet nova svarila. Drugi del članka pa je posvečen skopolaminskemu deliriju z rastlino toloache (Datura inoxia).

Po drugi strani pa je Demokracija, tednik zamejskih Slovencev v Italiji, pri recenziji za psihedelično gibanje prelomne knjige Aldousa Huxleya (The Doors of Perception, 1954) pisala avtorju in njegovi viziji naklonjeno, brez prohibicionističnega hujskaštva (Demokracija, 16.4.1954, Mesto alkohola in tobaka). Ravno Huxley zaseje seme psihedeličnega gibanja, ki dobi svoj revolucionarni naboj sredi šestdesetih let v ZDA, ko Timothy Leary postane idejni vodja gibanja in LSD postane dostopen izven akademskih krogov. Ameriški predsednik Richard Nixon začne z novo prohibicionistično-ideološko gonjo, tokrat prav posebej usmerjeno proti psihedelikom in novemu gibanju (Leary je zanj “najnevarnejši človek v Ameriki”). ZDA in drugim zainteresiranim državam uspe zlorabiti mednarodne konvencije o nadzoru narkotikov in kokaina, ko leta 1971 vsilijo nadzor tudi nad LSD-jem, meskalinom in psilocibinom, čeprav je to v nasprotju s prvotnimnamenomprejšnjih konvencij. Te naj bi nadzorovale promet izključno le tistih učinkovin, ki povzročajo odvisnost in hkrati niso potrebne in uporabne v medicinske namene. Ker nič od tega ne velja za LSD in psihedelike na sploh, so leta 1971 pri novi konvenciji (Convention on Psychotropic Drugs) prav posebej zaradi psihedelikov prilagodili definicijo nadzorovanih snovi: sedaj se poleg takih narkotikov in poživil, ki povzročajo škodljivo odvisnost, lahko nadzoruje tudi vsako učinkovino, ki deluje podobno kot LSD, ali vsako učinkovino za katero se pričakuje nedefiniran »problematičen vpliv« na družbo. S tem pa konvencija prehaja v področje ideološkega in kulturnega boja kjer znanstveni in zdravstveni razlogi niso več pomembni.

Tudi slovenski javni mediji se konec šestdesetih nekritično pridružijo gonji, a to ni več zgodovina temveč dejanska sedanjost.

Opombe in literatura

1  Izraz psihedeliki je tu omejen na svoj prvotni pomen, torej le na halucinogene snovi in učinkovine, ki širijo zavest, ne pa tudi na ostale halucinogene, ki načeloma omračijo zavest (disociativi, deliranti, idr.), ali pa take, ki sicer širijo zavest, a delujejo pretežno na sočustvovanje (empatogeni). Zgodovina ostalih halucinogenov v Evropi in slovenskem etničnem ozemlju je tu omenjena le površno in mimogrede. Zares uporabne splošne izkustvene definicije za psihedelike ni, a farmakološko gre za snovi z delovanjem podobnem delovanju klasičnih psihedelikov, kot so meskalin, psilocibin, DMT in LSD. Najlaže jih je definirati nevrokemijsko, saj gre vselej za agoniste na serotoninski 2A receptor.

2  I. Valenčič, Has The Mystery Of The Eleusinian Mysteries Been Solved?

3  a) G. R. Wasson , C. Ruck, A. Hofmann, The Road to Eleusis: Unveiling the Secret of the Mysteries, 1978.b) Hipoteza predelave ergot toksinov v psihedelični učinkovini ergin in izoergin na osnovi preproste bazične hidrolize: Peter Webster, Daniel M. Perrine, C. Ruck, Mixing the Kykeon, 2000; Carl P. Ruck, Peter Webster, The Mythology and Chemistry of the Eleusinian Mysteries (predavanje 13.1.2006, Basel).

4  Enteogen je splošni izraz za vse psihoaktivne snovi, ki so se ali se še vedno uporabljajo z namenom divinacije oziroma za doživljanje mistične izkušnje ali izkušnjo enosti (razblinjenje jaza; angl. ego dissolution) za duhovne potrebe. Najpogosteje gre za halucinogene, v prvi vrsti prav psihedelični tip halucinogenov.

5  a) R. Graves, The White Goddess: A Historical Grammar of Poetic Myth, 1948. Graves iz svojevrstne interpretacije evropskih mitologij izpelje tudi uporabo rdeče mušnice in psihedeličnih gob v Evropi. Med drugim trdi, da se je neka vrsta psihedelične gobe v »čarovniške« namene na Portugalskem uporabljala še do njegovih časov.b) M. Ripinsky-Naxon, The Nature of Shamanism: Substance and Function of a Religious Metaphor, 1993.c) S. R. Berlant, Journal of Ethnopharmacology, 2005, 102, 275–288. Berlant skozi interpretacijo mitov, simbolov in podob predpostavi uporabo Psilocybe gob v starem Egiptu.

4  Srečevanje tovrstnih bitij na splošno omenjajo tudi vsa indijanska ljudstva, ki še vedno uporabljajo psihedelike. Predvsem je to pogost pojav pri ajavaski. O tem je veliko pisal tudi Strassman, kajti množici tovrstnih izkušenj se ni mogel izogniti pri svojem raziskovanju dimetiltriptamina na prostovoljcih: R. Strassman, DMT: the spirit molecule, 2001.

7  Obstajajo številne vrste psilocibinskih gob, ki rastejo v Sloveniji in širše. Predvsem je pogosta zašiljena gologlavka (Psilocybe semilanceata). Rastejo pa tudi P. caerúlipes, P. cyanéscens, P. merdaria, nekaj vrst iz rodu Panaeolus, ter Pluteus salicinus.

8  Predvsem črni zobnik, izvorno vseevropski halucinogen, se je kot enteogen uporabljal že od antike. O omamljanju s halucinogenimi mazili na slovenskem in njihovi rabi v čarovništvu je pisal že Valvasor. Josip Pajek v svoji knjigi »Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev« (1884) o teh rastlinah piše: »Zobnjak (Hyoscyamus niger, schwarzes Bilsenkraut) Slovenci kaj čislajo. Rabijo ga zoper zobobol. [...] Ta zel je bila posvečena slovanskemu "Belemu Bogu; zato se veli tudi belen." Tušek imenuje to rastlino "zobnik" ali "blen". [...] Jako cenjeno čudodelno zelišče je bilo v srednjem veku iz Azije k nam prinesena mandragora. Nemci so njo imenovali Alraun ali Heckenmannchen, in so plačevali za njo 50 do 60 tolarjev, kakor poroča Unger [...] Korenini so dajali človeško podobo. [...] Taki so bili menda tudi hudi duhovi, s kterimi so se coprnice pri sv. Petru blizo Maribora ukvarjale, in nje v kupicah priprte imele. [...] Kristavec (datura stramonium), kterega so se coprnice pri napravljanju svojega mazila posluževale, so prinesli še le cigani v 15. veku iz Azije v naše kraje.«Glej tudi: M. J. Harner, The Role of Hallucinogenic Plants in European Witchcraft. V: M. J. Harner (ur.), Hallucinogens and Shamanism, 1973, str. 128–150.

9  Ajavaska je napoj, ki ga ljudstva amazonskega porečja še danes uporabljajo kot poglavitni enteogen. Pripravlja se iz stebel ali korenin liane Banisteriopsis caapi kot osnove, kateri se pogosto doda še druge rastline. Osnovna ajavaska brez dodatkov je zaradi vsebnosti harmala alkaloidov le blag halucinogen, s svojevrstnim učinkom, ki je sicer nekoliko podoben delovanju psihedelikov. Najpogosteši dodatki so prav rastline, ki vsebujejo dimetiltriptamin zaradi katerega takšna ajavaska postane močan psihedelik. Zaradi harmala alkaloidov pa pravzaprav še celo nekaj več kot psihedelik. O pripravi in uporabi ajavaske med domorodnimi ljudstvi je v svojih delih obširno pisal etnobotanik Richard Evans Schultes.

10  O podrobnejši zgodovini raziskovanja ajavaske in drugih enteogenov, glej: J. Ott, Pharmacoteon, 1996.

11  Lewin je pejotl dobil leta 1886 med potovanjem v Ameriki. Obstajajo tudi dvomi, da je bil ta material res prava vrsta kaktusa. Njegovo največje delo je knjiga: L. Lewin, Phatastica, 1924.

12  H. Ellis, Mescal: A New Artificial Paradise (iz: The Contemporary Review, 1898).

13  E. Späth, Monatschefte für Chemie, 1919, 40, 129–154.

14  Salvinorin A je izjemno močan po odmerku (0.2-0.5 mg), po intenzivnosti in globini izkustva pa ga verjetno ne prekaša noben drug halucinogen. Tudi kemijsko in neurokemijsko je posebnost. Ni alkaloid kot večina psihoaktivnih učinkovin, temveč diterpenoid, ki za razliko od ostalih disociativov, ne deluje kot antagonist na NMDA tip glutamatnih živčnih receptorjev, ampak kot agonist na kapa tip opioidnih receptorjev.

15  A. Šerko, Jahrbücher für Psychiatrie und Neurologie, 1913, 31, 355–366.

16  O Šerkovem življenju in delu: B. Magajna, Kronika slovenskih mest, 1938, 5(1), 48-49.

17  B. Magajna, Zdravniški vestnik, 1938, 10(1), 3–4.

18  M. Kamin, Liječnički vjesnik, 1933, 55(5), 184–199.

19  Koncept »set and setting« pravi, da ima na vsebino psihedelične izkušnje največji vpliv duševno stanje, razpoloženje, pričakovanja, osebnost in spomini posameznika (»set«), ter družbeno okolje in prostor v katerem se nahaja (»setting«).

20  B. Magajna, Modra ptica, 1937, 8(7), 220–227.

21  J. Kostnapfel, Zdravstveni obzornik, 1985, 19, 81–88.

22  R. Brilej, Problemi, 1989, 8-10, 197–203.

23  V. Zalar, Časopis za kritiko znanosti, 1992, 20(146/147), 231-232.

24  I. Valenčič, Psihološka obzorja, 1995, 4, 145–153 ali Mreža drog, 1995, 3(2), 122–121.

25  Pregled ni popoln. Preiskana je bila le baza digitalizirane periodike v Digitalni knjižnici Slovenije.

26  A. M. Barriga Villalba, Journal of the Society of Chemical Industry, 1925, 44, 205–207. Villalba je sicer izločil in karakteriziral harmin in harmalin iz rastline iz katere se pridobiva ajavaska, vendar je rastlino napačno identificiral kot Haemadictyen amazonicum in tudi ni uspel pravilno določiti elementno sestavo alkaloidov.

27  A. L. Chen, K. K. Chen, Quarterly Journal of Pharmacy and Pharmacology, 1939, 12, 30–38. Članek razjasni enakost harmala alkaloidov v Banisteriopsis caapi in Peganum harmala.

28  J. R. Sanchez-Ramos, Clin Neuropharmacol., 1991, 14(5), 391-402.

29  M. Critchley, The Lancet, 1930, 216, 863–864. Medicinska stroka je bila tedaj sicer zelo naklonjena tako fenomenološkemu raziskovanju meskalina, kot tudi njegovi uporabi v psihoterapiji:Mescaline In Psychiatric Research, The Lancet, 1936, 227, 553–554.