Pogosta vprašanja z odgovori

Kaj so psihedeliki?

Kaj je psihedelično stanje zavesti?

Zakaj obstaja psihedelično stanje?

Kako psihedeliki delujejo?

Kaj je razlika med naravnimi in sintetičnimi psihedeliki?

Kakšne so razlike med psihedeliki in ostalimi halucinogeni?

Opomba: Odgovori so poenostavitve in so pisani v poljudnoznanstvenem slogu, da bi bili razumljivi širšemu občestvu. V primeru, da imate zanimivo vprašanje, ali pa bi le radi nadaljnja pojasnila in literaturne reference nas prosim kontaktirajte.

 


Kaj so psihedeliki?

Psihedeliki so snovi, ki ob vnosu v telo povzročijo neobičajne spremembe zaznavanja in miselnih procesov na način, ki se izrazi v značilnem psihedeličnem stanju razširjene zavesti. V takšnem stanju se lahko zaznave in misli prepletajo v simbolnem jeziku vizij, sinestezije čutov in globokih duševnih uvidov. Zaužitje psihedelikov sicer ni edini način prehoda v takšno stanje, je pa najzanesljivejši, preprost, vsem dostopen, in telesno sorazmerno nezahteven način. Posebne bolj ali manj zahtevne tehnike obvladovanja zavesti lahko tudi omogočajo takšna ali podobna stanja, a z uporabo psihedelikov je možno doseči psihedelična stanja znatno močnejše intenzitete tudi pri ljudeh neveščih ali nezmožnih tovrstnih tehnik. Farmakološko so psihedeliki podzvrst halucinogenov.

Med najbolj znanimi psihedeličnimi učinkovinami so meskalin, psilocibin, N,N-dimetiltriptamin (DMT) in dietilamid lisergične kisline (LSD), znanih pa je še nekaj sto drugih, ki so preverjeno delujoči na človeku. Vse so organske spojine, ki se jih lahko z le nekaj izjemami uvrsti v štiri molekularno-strukturne tipe: fenetilamine, triptamine, ergoline in N-benzilfenetilamine.

Poleg posamičnih učinkovin, lahko z izrazom psihedeliki poimenujemo tudi biološke materiale, ki naravno vsebujejo psihedelične učinkovine, kot na primer določene gobe, rastlinski material ali celo živalski izločki. Evolucija je poskrbela, da številne vrste organizmov proizvajajo psihedelične učinkovine. Številne vrste gob vsebujejo psilocibin. V rastlinskem svetu sta zelo pogosta DMT in 5-metoksi-N,N-dimetiltriptamin (5-MeO-DMT). Ena vrsta ameriških krastač (Incilius alvarius) iz kožnih žlez izloča 5-MeO-DMT. Meskalin najdemo v nekaj vrstah kaktusov (pejotl in nekaj vrst iz rodu Trichocereus, sedaj preimenovan v Echinopsis). Ergin najdemo v semenih nekaj vrst slakov (Ipomea violacea in več drugih) ter v glivi Claviceps paspali.

 


 

Kaj je psihedelično stanje zavesti?

Psihedelično stanje zavesti je vrsta razširjene zavesti s sočasnim bolj ali manj intenzivnim razblinjanjem jaza (ego dissolution). Ključna posledica takšne razširjene zavesti je tudi spremenjeno zaznavanje na način, ki ga vsakdanji um ni vajen.

Pogosto se o zaznavah govori kot o halucinacijah, čeprav pri tem ne gre za »prave halucinacije«, saj jih um v večini primerov prepozna kot notranje duševno dogajanje (gre za tkim. psevdohalucinacije). Običajno gre za animirane, fraktalno ponavljajoče se barvne vzorce izjemne simetrije in privlačnosti, zvočno brnenje in zvenenje, ali podobne spremembe, vključno z ojačanim čutnim zaznavanjem in sinestezijo čutov. Razširjena zavest ne zmore zanemarjati podrobnosti, na katere smo v običajnem stanju nedovzetni. Zato lahko tudi najobičajnejše predmete človek v psihedeličnem stanju vidi na način kot jih bi videl otrok, z vsem navdušenjem novosti. Prav tako je lahko spremenjeno tudi zaznavanje zvokov, glasbo pa lahko tak človek občuti v vsej polnosti.

Pri intenzivnejših stanjih lahko domišljija postane tako intenzivna, da globoke misli in uvide izrazi v močnem simbolnem jeziku čisto pravih vizij, ali verbalno, še posebej ob načrtni senzorni odtegnitvi, na primer v temi za zaprtimi očmi oziroma odsotnosti sogovornikov. V pomanjkanju zunanjih dražljajev razširjena zavest sama sebi priredi predstavo.

Intenzivno razblinjenje jaza ob določenih pogojih nekaterim ljudem omogoča dostop do mistične izkušnje oz. občutka enosti, kar je izjemna lastnost psihedelikov in razlog zaradi katerega jih ljudje že tisočletja uporabljajo kot enteogene za divinacijo in za izkustveno čutenje božanskega. Zaradi tega so psihedeliki že od nekdaj imeli tako pomembno vlogo pri razvoju animizma, mitov, kultov in religij, vsaj ponekod pa tudi umetnosti.

Samo izkustvo psihedeličnega stanja je lahko zelo raznoliko in nepredvidljivo, saj ima nanj močan vpliv naše osebno stanje, kulturno ozadje in neposredno okolje (tkim. set and setting). Lahko je prijetno duhovno poglobljeno stanje kakršnega smo si želeli, prav lahko pa se razblinjenje jaza razvije v preganjavico z vso grozo, ki temu pripada. Zato je med psihedeličnim izkustvom potrebno imeti na voljo izkušenega vodiča ali »varuško« (tkim. guide oz. sitter).

 


 

Zakaj obstaja psihedelično stanje?

Ker gre pri psihedelikih za bolj ali manj selektivne aktivatorje obstoječih živčnih receptorjev, lahko psihedeliki ustvarijo le duševne aktivnosti za katere so možgani evolucijsko že prilagojeni, čeprav ne nujno za stanja enake jakosti in kvalitete. Določen nivo možganskih aktivnosti sicer značilnih za psihedeličnega stanja ima torej svojo nepogrešljivo vlogo pri delovanju možganov, sicer se takšno delovanje evolucijsko ne bi razvilo in obdržalo.

Posledično lahko sklepamo, da so nekatere tehnike obvladovanja zavesti verjetno prav tako zmožna ustvariti psihedelično stanje zavesti. Trenutno je bilo s pomočjo sodobnih tehnologij možganskega slikanja zbrano precej dokazov, da nekatere meditativne in molitvene kontemplativne tehnike povzročajo bolj ali manj blago psihedelično stanje zavesti. Prav verjetno je, da tudi nekatere jogijske in šamanske tehnike vodijo do psihedeličnega stanja ali sorodnega stanja zavesti, vendar o tem še ni empiričnih dokazov. Nekateri avtorji so tudi mnenja, da so določene oblike akutnih psihoz, predvsem tako imenovane duhovne krize, ki običajno trajajo od nekaj dni do več tednov, pravzaprav le spontana psihedelična stanja, sprožena z namenom razrešitve duševnih stisk, na primer depresij ali drugih škodljivih nevrotičnih motenj.

Zmožnost psihedeličnega stanja je torej človeškemu umu prirojena, vendar pa je evolucijska vloga takšnega stanja še vedno nejasna. Lahko le ugibamo, da je takšno stanje povezano s prilaganjem okolju, ustvarjalnostjo in premagovanjem utečenih duševnih vzorcev. Ker se intenzivnejše psihedelično stanje spontano sproži le v izjemnih razmerah, se lahko vprašamo, kakšna je evolucijska prednost utečenih vzorcev in neustvarjalnosti. Deloma je odgovor verjetno v tem, da možgani po potrebi ves čas bolj ali manj intenzivno uporabljajo sisteme, ki so soudeleženi v psihedeličnem stanju, a le redko ti dosežejo takšne skrajne aktivnosti, ki jih sicer prepoznamo kot psihedelično stanje. Načeloma je jasno, da nam utečeni vzorci ponujajo eksistencialno varnost dokler v danem okolju delujejo. Ko pa se okoliščine spremenijo do te mere, da utečeni vzorci prenehajo delovati, pa je to izredno stanje, kriza, ki zahteva preseganje teh istih vzorcev.

Prispodoba tega je spoznanje, da bi bili naši evolucijski predniki v psihedeličnem stanju ranljivejši pred plenilci, saj bi lahko na primer podvomili v učinkovitost utečenega vzorca, na primer bega pred plenilci. Po drugi strani, pa bi lahko bili prav tako ranljivi, če takšnega vzorca ne bi uspeli preseči v primeru ko beg zaradi drugačnih okoliščin ni mogoč in je potrebno pristopiti bolj ustvarjalno, recimo s skupinsko obrambo pred plenilcem z uporabo orožja.

 


 

Kako psihedeliki delujejo?

Čeprav so posamezni mehanizmi delovanja že dokaj raziskani, ostaja še preveč odprtih vprašanj, da bi bil možen celovit odgovor na to vprašanje. Poleg tega, je na to vprašanje na kratko možno odgovoriti le z nespodobnim poenostavljanem, saj kakršenkoli poglobljen odgovor zahteva predznanje iz nevrokemije, nevrologije, možganske anatomije in še marsikakšne naravoslovne znanosti, v končni fazi pa tudi psihologije, psihoanalize, filozofije in antropologije.

Poglavitni mehanizem delovanja na nivoju možganov temelji na zaviranju dela možganskih omrežij (predelov tkim. defoult mode network), ki med drugim skrbijo za filtriranje in razporejanje podatkov na poti do višjih možganskih funkcij kjer nato poteka njihova obdelava (v cerebralnem korteksu). V običajnem stanju večina zaznav in spominskih asociacij nikoli ne pride do višjih možganskih funkcij. Takšna stroga cenzura je nujna, da možgani ohranjajo racionalni um in normalno delovanje jaza (ego). Zaviranje tega filtriranja povzroči poplavo podatkov in asociacij v kognitivnih centrih, med drugim torej tudi zaznave, ki so nam v običajnem stanju tuje.

Nevrokemijski oz. medcelični mehanizem delovanja vključuje aktivacijo serotoninskih 2A receptorjev (5-HT2A tip receptorjev) v centralnem živčevju. Živčni receptorji so beljakovine ali beljakovinski kompleksi, ki plujejo v celični membrani nevronov tako, da del njih sega v notranjost celice, del pa na zunanjost. Vsi psihedeliki so torej aktivatorji oz. agonisti 5-HT2A receptorjev, kar pomeni, da se njih molekula zaradi primerne strukture veže na vezavno mesto tega receptorja na zunanji strani, na podoben način kot endogeni živčni prenašalec serotonin. S tem molekule učinkovine bolj ali manj aktivirajo nekatera delovanja receptorja na notranji strani živčne celice, to pa povzroči kaskade biokemijskih reakcij, ki v končni fazi spremenijo odzivnost nevronov pri sprejemanju in obdelavi živčnih impulzov. Katere kaskade biokemijskih reakcij znotraj nevrona so pomembne za psihedelično delovanje je trenutno le deloma znano. A vendarle je jasno, da se prave vrste aktivacija 5-HT2A receptorjev na makroskopskem nivoju odraža v spremembi delovanja nevronov zadolženih za reguliranje prej omenjenih možganskih centrov.

Kvalitativne razlike med posameznimi psihedeliki so lahko velike in odražajo predvsem sledeče razlike med učinkovinami in njihovo uporabo:

  • vezavne lastnosti na 5-HT2A in vse ostale receptorje, transporterje, ionske kanale ter encime (agonizem in selektivnost),
  • selektivnosti pri aktivaciji sekundarnih sporočevalcev znotraj nevronov (angl. second messenger system),
  • farmacevtska oblika in način vnosa,
  • hitrost absorpcije in porazdelitve po telesu ter prehod v možgane (farmakokinetika),
  • čistoča oz. prisotnost drugih učinkovin,
  • metabolizem in aktivnost metabolitov.

 


 

Kaj je razlika med naravnimi in sintetičnimi psihedeliki?

Ljudje smo radi nezaupljivi do stvaritev drugih ljudi in bolj zaupamo temu kar abstraktno poimenujemo »narava«, tako da je še vedno najbolj popularno razvrščanje psihedelikov na osnovi izvora. To sicer nima prav praktičnega pomena, saj v nasprotju s prepričanjem, izvor ne pove kaj dosti o učinkih in tveganjih.

Učinkovine sintetizirane iz industrijsko dostopnih spojin imenujemo sintetični proizvodi (takšni so na primer vsi N-benzilfenetilaminski psihedeliki in posamezni drugi, npr. 2C-B in stotine drugih). Če se jih sintetizira iz kemijskih predhodnikov izoliranih iz biološkega materiala, jih imenujemo polsintetski proizvodi (npr. LSD). Če pa so že kot takšni izločeni iz biološkega materiala, jih imamo za naravne proizvode (npr. meskalin). Vsi »naravni psihedeliki« so hkrati tudi sintetični proizvodi kadar se jih sintetizira namesto izloči iz organizmov. Obratno pa ne velja. Na primer, LSD in meskalin sta lahko popolnoma sintetična proizvoda, ne moreta pa biti LSD in 2C-B naravna proizvoda, ker ju trenutno noben biološki organizem ni sposoben sintetizirati. Nekateri psihedeliki so torej izključno človeški izum, plod delovanja naše zavesti in v naravi še niso bili odkriti. Za večino takšnih tudi ni pričakovati, da bi jih kdaj v prihodnosti odkrili v kakšnem organizmu, čeprav so posamezna presenečenja le možna.

Opisana razvrstitev je seveda ideološka, saj temelji na ideji odtujenosti zavestnega delovanja človeka od evolucijskega delovanja narave (človek naj ne bi bil več del narave, razcepljenost med kulturo in naravo, ter podobna antropocentrična prepričanja). Ima pa razločevanje vendarle tudi nekaj kemijske osnove. Namreč, tako narava kot človek sta na svoj način omejena pri sinteznih sposobnostih in to se lahko odraža na kemijski raznolikosti. Nekaterih spojin ni pričakovati v naravi, ker ima ta svoje omejitve v tem kakšne kemijske pretvorbe lahko encimi katalizirajo. Prav tako lahko narava ponudi s človeškega vidika presenetljivo iznajdljive molekularne strukture, katere bi človek s svojo omejeno domišljijo, raziskovalnim časom in voljo le stežka ustvaril (npr. ergolini).

V resnici pa človek vsaj pri izumljanju psihedelikov še vedno deluje presenetljivo skladno z naravo. Odličen primer sinergije evolucije in zavesti je izum LSD-ja, kjer je človek z imenom Albert Hofmann strukturo ergot alkaloidov preoblikoval v sam dragulj psihedelije. Narava je že sama prišla zelo blizu LSD-ja s psihedeliki kot sta ergin in ergometrin, ki se nahajata v nekaterih vrstah gliv in slakov, a šele dopolnitev s človeško zavestjo je pripeljala do cilja. Tudi velika večina izumljenih sintetičnih psihedelikov je navdihnjena z opazovanjem narave. Alexander Shulgin je do svojih izumov prišel tako, da je za vzor vzel strukturo meskalina in preizkušal manjše strukturne spremembe. Tudi njegovi dragulji, kot so 2C-B, 2C-E, TMA-2, DOB in številni drugi, strukturno niso tako zelo oddaljeni od meskalina kot bi si lahko mislili.

 


 

Kakšne so razlike med psihedeliki in ostalimi halucinogeni?

Obstajajo številne skupine halucinogenov, ki se lahko po delovanju zelo razlikujejo, a jim je s psihedeliki skupno to, da vplivajo na zaznavo.

»Pravi halucinogeni« kot so deliranti antimuskarinskega tipa, katerih tipična predstavnika sta skopolamin in atropin, zožijo zavest, jo zameglijo in povzročajo anterogradno amnezijo. Tudi nekateri antihistaminiki delujejo podobno pri večjih odmerkih. Pri delirantih privide zaradi blodnjave zavesti pogosto ni možno razločiti kot notranji pojav in jih torej prepoznati za »neresnične«.

Učinki kanabinoidnih halucinogenov, kot je na primer tetrahidrokanabinol in sintetičnih kanabinoidov iz kemijske skupine 3-acil-1-alkilindolov, so spet prepoznavno drugačni, deloma ker imajo vpliv osredotočen na druge vrste zaznav kot pri psihedelikih, deloma pa zato ker je eden od poglavitnih učinkov kanabinoidov tudi sedacija. Prav zato pri kanabinoidnih halucinogenih težko govorimo o širitvi zavesti.

Disociativni halucinogeni so spet svet zase, saj je njihov osnovni učinek odtegnitev od zunanjih dražljajev zaradi česar so lahko halucinacije zelo intenzivne vendar pogosto drugačne narave kot pri psihedelikih, predvsem s stališča sporočilnosti, saj se estetsko vendarle lahko poiščejo marsikatere podobnosti. Imajo pa s psihedeliki skupno to, da lahko prav tako učinkovito razblinijo jaz (angl. ego dissolution), v nekaterih primerih celo neprimerno bolj učinkovito. Že sama kategorija disociativov je izjemno raznolika in bi si vsekakor zaslužila razbitje na več podkategorij. Poleg tega imajo nekateri disociativi tudi sedativne ali celo stimulativne učinke. Tipični predstavniki so ketamin, salvinorin, ibogain, dekstrometorfan in didušikov oksid, od katerih se vsi precej razlikujejo med seboj.

Potem so tu še oneirogeni, učinkovine ki pri budnem stanju pogosto nimajo nekih posebno opaznih učinkov, med spanjem pa znatno ojačajo sanjanje. Njihova uvrstitev med halucinogene mogoče sploh ni upravičena, saj sanjanje (med spanjem) ne uvrščajo vsi med stanja zavesti (budnosti). Oneirogene rastline so bile pri predmodernih ljudstvih zelo cenjene zaradi pomena, ki so jih ta ljudstva pripisovala sanjam. Vendar takšno ojačano sanjanje še zdaleč ni podobno psihedeličnemu stanju zavesti. Tipični predstavniki so nekatere spojine, ki učinkujejo neposredno ali posredno na nikotinske receptorje (nikotin, citizin, galantamin, itd.). Poleg teh je znanih več vrst oneirogenih rastlin (Calea zacatechichi, Entada rheedii, Silene undulata, idr.) in gob prašnic (nekatere Lycoperdon sp.), katerih učinkovine in mehanizem delovanja sploh še niso odkrite.

Obstajajo tudi halucinogeni, katerih kategorije sploh niso poimenovane. Eden zanimivejših je muscimol, halucinogena učinkovina v rdeči mušnici, ki aktivira GABAA živčne receptorje. Ima sicer predvsem sedativen učinek, povzroča nenavadno dremavost in pijanost, a v stanju polsna povzroča blodnjave vizije, kot nekakšne nenavadne barvite sanje, pogosto mitske oziroma verske narave.

Psihedelikom najsorodnejši halucinogeni so harmala alkaloidi, predvsem harmin in harmalin. Za njihovo halucinogeno delovanje morajo biti izpolnjeni posebni pogoji. Pri neizkušenih osebah običajno sploh ne povzročajo halucinacij, vsaj v običajnih odmerkih ne, ampak povzročajo predvsem slabost in ataksijo. Izkušeni uporabniki pa lahko za zaprtimi očmi ali v temi doživljajo bogato obarvane vizije in jih v nekaterih primerih tudi nadzirajo. Pri odprtih očeh običajno ni drugih vizuelnih učinkov, kot le zakasnele slike premikajočih se predmetov (tkim. tracers). Harmala alkaloidi so osnovne učinkovine ajavaske, znamenitega amazonskega enteogena. Ajavaska se običajno uporablja z dodatki in najbolj zaželeni dodatek so listi grma Psychotria viridis ali druge rastline, ki vsebujejo dimetiltriptamin (DMT). V takšnem primeru prevladajo psihedelični učinki DMT-ja, a vendar je ajavaska prav zaradi prisotnosti harmala alkaloidov več kot le običajen psihedelik.

Še ena skupina psihoaktivnih učinkovin je tudi v marsičem zelo sorodna psihedelikom. Gre za empatogene ali entaktogene, katerih poglavitni učinek je vpliv na sočustvovanje (tipični predstavnik je MDMA). Marsikateri strokovnjak jih uvršča med halucinogene. Sočustvovanje se običajno ne šteje za zaznavo prek specifičnega čutila (kot vid, sluh, voh, tip, itd.), ampak prej za notranjo čustveno obdelavo več zunanjih dražljajev. Zato je uvrščanje empatogenov med halucinogene nekoliko vprašljivo. Empatogeni imajo običajno tudi bolj ali manj izrazito poživilno komponento delovanja, zaradi empatogenosti pa tudi povečajo željo po interakciji z ljudmi. Imajo pa tudi vpliv na miselne vzorce, oziroma kognitivni vidik delovanja, zelo podoben vplivu psihedelikov. Na nek samosvoj način tudi empatogeni širijo zavest. Zaradi tega in drugih razlogov, so jih strokovnjaki na začetku radi uvrščali kar med psihedelike (vladne agencije jih pogosto še vedno), pa čeprav nimajo ostalih tipičnih učinkov, kot na primer vizualni učinki in podobno.