Potovanja prosto s tokom, 1. del

Objavljamo dnevniške zapise psihonavta, ki ga je pred leti usoda vodila skozi labirinte psihedeličnih izkušenj v Srednji Ameriki. Zapisi so tematiki naše spletne strani ustrezno skrajšani, sicer pa vsebinsko nedotaknjeni – torej resnični, kolikor je potopis sploh lahko resničen.

pot_naslovna1

Pot do Yagul, v bližini mesta Oaxaca

Predzgodba

Med potovanjem po mehiški zvezni državi Oaxaca sem spoznal dva študenta antropologije, ki sta snemala dokumentarec o lokalni uporabi halucinogenih zelišč. Povedala sta mi o kraju v Mazateškem gorovju, kjer zdravilci še vedno obredno uporabljajo psihedelične gobe. Z Andreo, Italijanom, ki sem ga spoznal na poti, sva se odločila, da se tam srečava čez nekaj dni. Šele kasneje sem spoznal, da je to mestece, Huautla de Jiménez, kraj, kjer je zdravilka Maria Sabina leta 1955 prvič razodela svetu uporabo psihedeličnih gob. Danes je Huautla kraj, poznan po »psihedeličnem turizmu«.

 

2.7.2000

Resničnost v sanjah

Vožnja z avtobusom od Puerto Escondido do Oaxaca city je bila izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil. Zaspal sem takoj in imel takšne sanje kot še nikoli. Sanjal sem, da sedim v avtobusu in gledam skozi okno. Nesmisel teh sanj je bil ravno v tem, da sem bil zares na avtobusu, zaradi česar sem bil še toliko bolj prepričan, da to nikakor niso sanje. V sanjah je avtobus vozil po gorah in pot je bila polna ovinkov in strmin. Nekajkrat je zapeljal čez stlačeno zemljo, ki je s strmine zdrsnila čez cesto. Ko smo se tako vozili, sem naenkrat ugotovil, da se ne morem premikati. V sanjah sem imel glavo naslonjeno na okno in tresljaji avtobusa so me že močno udarjali, ker sem z glavo butal ob rob okna. Karkoli sem naredil, se nisem in nisem mogel premakniti. Na vse mogoče načine sem se trudil, da bi me moje mišice le ubogale, a me niso in niso. Bil sem popolnoma paraliziran in od nemoči poln jeze. Zdelo se mi je, da me je sprevodnik ogovoril. Da bi mu odgovoril, sem se vendarle potrudil, z vsemi močmi dvignil glavo in takoj je bilo vse v redu. Pot se je nadaljevala in ko sem pogledal skozi okno, sem videl doli v dolini nekakšno močno osvetljeno ograjeno palačo. Bil je prelep pogled. Pozneje na poti sem gledal med drevesa ob cesti in med njimi zagledal rdečo mušnico. Malo naprej je bila še ena in nato še ena. Kmalu jih je bilo ogromno. Ob cesti so se pojavile deklice, ki so ponujale rdeče mušnice. Nekatere so z gobami v roki kazale proti meni, druge so odtrgale kose gob in jih pojedle. Nekatere izmed gob so postajale vedno bolj vijoličaste. Vse je bilo tako živo in resnično, nekaj se je dogajalo podnevi, nekaj pa ponoči. Nekajkrat sem se celo zares zbudil in znašel v pravem avtobusu, a nisem prišel popolnoma k sebi. Ko sem se končno nedvoumno prebudil, sem pogledal skozi resnično okno in presenečen ugotovil, da je videti le temo.

 

pot1_oaxaca1

Pokrajina v zvezni državi Oaxaca

Sanje v resničnosti

V mestu Oaxaca me je čakala manjša, a resna težava. Ostal sem skoraj brez lokalne valute, in če v Huautli ne bi bilo banke (takrat sem mislil, da je to le majhna vas), bi bil lahko računal le še na nekaj dolarskih bankovcev. Nisem pa se zavedal, da je nedelja, in še volilni dan povrh vsega. Tvegal sem in šel na avtobus za Huautlo. Pot je bila dolga in se je vlekla čez gore, ki so bile neverjetno lepe, takšne, da jih ni bilo nikoli dolgčas gledati. Med njimi ni bilo širnih dolin – kjer se je končala ena gora, se je začela druga. Manj je bilo kaktusov in več dreves. V Teotitlanu sem si kupil mango in nek zelo dober kruh, ki je izgledal, kot bi bil narejen z dodatkom kakava. Po poti do Huautle sem doživel eno od stvari, ki sem jih bil sanjal prejšnjo noč: vsaj trikrat smo se peljali čez ostanke plazov, ki so bili prav taki kot v sanjah. Upal sem, da je to dober znak. Ko smo prišli v Huautlo, sem najprej spoznal, da so tudi tu volitve in temu primeren ulični vrvež. Spoznal sem tudi, da Huautla sploh vas, temveč mesto, večje od Teotitlana, in da ima celó banko – seveda zaprto. Gobe so bile uprizorjene vsepovsod. Že takoj, ko sem prišel, sem na enem od comedores (lokali za hitro hrano) videl steno, porisano z ogromnimi mušnicami, le da so bile rjave namesto rdeče. Niso bile vijoličaste kot v sanjah, pa vendar. Malo naprej so bile na steni bolj običajne gobe. Na ograji ute pred cerkvijo so bile jasno upodobljene gobe iz zvitih jeklenih trakov. Skratka, ta nekdaj neznana vasica je po zaslugi Marie Sabine in Gordona Wassona postala ena od glavnih turističnih atrakcij v Oaxaci.

pot1_oaxaca2

Mazateško gorovje (Sierra Mazateca)

Po kratkem sprehodu naokrog sem si ogledal cene hotelov. V enem je nočitev stala 130 pesov, v drugem 100 pesov. Preveč za moj proračun. Ravno, ko sem našel nekakšen hostel, mi je začel nek mož prigovarjati, naj kupim gobe. Hkrati pa ponuja tudi kočo za 20 pesov. Prav – saj si vedno pravim, da potrebujem samo posteljo in streho nad glavo. Več namreč ni ponujal, niti stranišča ne. Peljal me je proti koči, a se je na pol poti spomnil, da mora še kupiti meso na tržnici, in me poprosil, da počakam petnajst minut. Ko sem poskušal ta čas koristno zapraviti s pisanjem tega dnevnika, je prišla mimo neka ženska z otroki. Ko so me videli pisati, so se zasmejali in me nato – kot skoraj vsi v Mehiki – ogovorili z vprašanjem, od kod sem. Nisem maral tega vprašanja, ker sem moral potem vedno na dolgo pojasnjevati od kod sem in kje to je. Ne, to ni Pensilvanija, niti ne Slovaška… Ženska mi je ponudila kočo (prav tako brez stranišča) za 10 pesov. A ta koča je bila bolj kot koča le baraka, v katero so zlagali šaro. Prava luknja. Še luč ni delala, saj so izklopili kabel, ker so ob hiši nekaj gradili in so ga potrebovali tam. Takoj sem bil navdušen. Točno to, kar sem potreboval, in nič več. Sicer pa sem se v Mehiki že zgodaj naučil, da se je treba prepustiti naključnemu toku dogodkov, da prideš tja, kamor še ne veš, da želiš.

Kmalu so se začeli obiski. Eden za drugim so prišli. Najprej gospodarica hiše (tista, ki me je našla). Hotela je vedeti, ali me zanimajo le gobe ali bi rad tudi obred. Očitno me je usoda pripeljala na pravi naslov, zato sem ji povedal, da bi rad obred, ker gobe lahko dobim tudi doma. Kot pravi menedžer je bila takoj navdušena, nič pa ni omenila cene. Nato je prišla Rosa, dekle, ki mi je z rokami, umazanimi od nekakšnega črnega olja, začelo kazati, kakšne prelepe obeske dela iz gline. Jasno, da so bile na vseh upodobljene gobe v najrazličnejših različicah. Kmalu za Roso je prišel še nek moški, čigar obraza nisem mogel videti, ker mi je sonce sijalo v oči. Tudi on je prodajal obeske, le da so njegovi imeli napis Maria Sabina in Huautla. Potem je prišel mali poba po imenu Juan-Carlos, po mazateško pa Emilio (uporabljajo dve lastni imeni, za vsak jezik po enega). Bil je kar simpatičen in neverjetno brihten za svojih osem let. Ni mu zmanjkalo vprašanj. Nič ni prodajal, sem mu pa vseeno dal 5 pesov, ki si jih je premeteno nevsiljivo zaželel. Za njim me je ponovno obiskal omenjeni moški, ki mu spet nisem videl obraza. Tudi on je postavil kup vprašanj. Predvsem jih je vse zanimalo, ali potujem sam. Razumljivo – hoteli so zaslužiti dvakratno. Nazadnje se je Juan-Carlos / Emilio vrnil še enkrat in nadaljeval z vprašanji, medtem ko se je basal z mangom, ki sem mu ga podaril.

Huautla, pogled s terase

Gobe

Ure je bila že skoraj 18:00, ko sem se spomnil, da sem zmenjen z Andreo. Ko sem odhajal, me je gospa menedžerka ustavila, češ da si moram ogledati gobe. Nisem ji mogel razložiti, da sem domenjen, tako da mi je pokazala sveže gobe. Bilo je kaj videti. Zdelo se mi je, da jih je ogromno. Zlasti, če sem pomislil, da bo treba vse to pojesti. Pokazala mi je obredno sobo, v kateri je molila starejša, majhna ženska milega videza, za katero sem šele kasneje ugotovil, da je Doña Agustina Garcia, curandera (zdravilka), ki bo opravila obred. Ogledal sem si knjigo gostov in v njej je bilo na desetine vpisov, večinoma gostov iz Mexico City, a tudi veliko Japoncev in Italijanov.

Andrea nisem našel pri cerkvi. Po poti nazaj me je skozi okno neke hiše poklical moški in me povabil gor. Ko sem prišel v hišo, je bila tam še žena z otrokom in prosila sta me, naj se usedem, spijem limonado in seveda poslušam, kaj imata za prodati. OK, gobe kot vsi. In cena? Preden mi je odgovoril, je že pobegnil in me pustil ženi v skrb. Čez nekaj minut je prišel nazaj z gobami, zavitimi v velike liste. Z njim je prišel še najstnik, ki me je hotel presenetiti s svojo neverjetno polomljeno angleščino. Cena naj bi bila 30 pesov za en list, ker pa bi potreboval najmanj 4 liste za en odmerek, bi bila cela vsota 120 pesov. Lotil sem se povpraševanja o drugih rastlinah, ki so me bolj zanimale, najstnik pa je medtem zavrtel kaseto skupine The Beatles. Lucy in the Sky With Diamonds je bila kar primerna izbira. Moškega sem povprašal za Ska Pastora in ko je končno ugotovil, da ne govorim o slaku, ki mu tudi rečejo Pastora (Pastirica, sv. Marija), mi je povedal, da ima v gorah nasad in da naj mu samo povem, koliko kilogramov rabim. Zmenil sem se za pol kilograma za 150 pesov, čeprav nisem imel pojma, kje bom posušil toliko listov.

Ko sem se vrnil v kočo, sem se z menedžerko domenil za ceno. Najprej so me takoj utišali, ko sem začel barantati in je bila Doña Agustina le nekaj korakov stran. Ko se je oddaljila, smo lahko nadaljevali. Hotel sem znižati ceno gob z 200 na 100 pesov in pustiti ceno obreda tako, kot je bila. Menedžerka je odvrnila, da ne, ker so gobe res dobre, da drugi naberejo gobe kjerkoli in jih potem poceni prodajo. No dobro, je nazadnje rekla in spustila ceno na 450 pesov za vse skupaj. Upal sem, da mi ne bo žal. Kot nekdo, ki ne da kaj dosti na simbolizme, nisem vedel, koliko se me bo obred sploh dotaknil.

Ko sem že mislil, da bom lahko v miru pojedel večerjo, ki mi jo je prinesla menedžerka (tokrat brezplačno), je prišla prodajat še njena sorodnica. Pokazala mi je majice, prtičke in torbice iz belega blaga, v katere je bila izvezla figure gob. Razen nekaj izjem je imela le vzorce z gobami. Obljubil sem ji, da bom kupil prtiček z vijoličastimi cvetovi in listi, ki so spominjali na Ipomea purpurea, oziroma Pastoro, kot ji tukaj rečejo.

V Huautli živijo skoraj izključno Mazateki, tako da med seboj govorijo mazateško. Vsi pa znajo vsaj osnove španščine. Mazateščina zveni kot nekakšna japonščina in tudi ljudje so podobni aziatom. Izjemno so obsedeni z denarjem, a ne na enak način kot Evropejci. Gre bolj za nekakšen fetiš oziroma za malikovanje bankovcev. Prepričani so, na primer, da ti izgubijo vrednost, če so le za milimeter scefrani. Takšni so menda brez vrednosti, ker naj bi jih nihče ne hotel sprejeti, sami pa jih tudi nočejo sprejeti, ker trdno verjamejo, da jih nihče ne bo sprejel naprej. Skratka, samouresničujoče verovanje. Drug kulturni pojav je zavist do sosedov: moški, s katerim sem se menil za nakup Ska Pastore, me je, na primer, prosil, naj tega ne povem Doñi Agustini in njenim, kljub temu, da je bil njen nečak. Pojasnil je, da zaradi invidia (nevoščljivost, zavist). Za to zavistjo se je, po mojem skromnem mnenju, skrival le strah, da mi ne bi dali boljše ponudbe.

pot_tobak

Tobak – sveta rastlina indijanskih ljudstev obeh ameriških celin

3.7.2000

Priprava

Že okoli šestih zjutraj me je na kratko predramil ropot pri vratih. Eden od domačinov je pripeljal še dva gosta v kočo, za katero sem mislil, da bo samo moja. Zbudil sem se ob 8:30 in šel v banko. Ta je imela dvojna vrata, med katerimi si bil ujet, dokler ti oborožen varnostnik ni odprl. Očitno je v Mehiki precej nevarno imeti banko. Ko sem prišel nazaj, sem si ogledal mesto in okolico s terase. Poleg pločevinastih streh in cerkvenega zvonika ni bilo od mesta kaj dosti za videti. Je bil pa zato pogled na okoliške hribe lep. V mestu so imeli nekakšno godbo in proslavo, verjetno v zvezi z volitvami. Z menedžerko sem se zmenil glede večernega obreda. Dala mi je še navodilo, da po 13:00 ne smem več jesti.

Moški iz hiše, poleg katere sem prebival, so že celo jutro gradili barako, v kateri naj bi postavili nov oltar in sobo za Doño Agustino. Izvedel sem, da sta jutranja prišleka bojda Andrea in njegova punca, ki sta bila prišla z jutranjim avtobusom. Nisem ju še videl, ker sta spala. Razmišljal sem, da je ta menedžerka neverjetna. Morda čaka turiste že na avtobusni postaji. Ko me je srečala, je z vso resnostjo rekla, naj se usedem in poslušam, kaj pomembnega mi ima povedati. Jasno – spet nekaj glede denarja: ko se Andrea zbudi, naj mu ne povem, da sem zbil ceno. Da bi se izognil hinavstvu, sem raje odšel na sprehod v mesto. Ljudje so gledali na turiste z nezaupanjem, kar je bilo razumljivo. Šel sem iz mesta po gorski cesti, ki je peljala v bližnjo vas. Tam me je pozdravil nek starček in mi začel ponujati hongos (gobe). Podal sem se po stranski potki mimo kapelice, v kateri se je dan in noč predvajala neka verska melodija v digitalizirani obliki, kot v elektronskih voščilnicah. Ob potoku sem takoj opazil vrsto Salvie, ki je rasla vsepovsod okrog vode, in navdušeno sem pomislil, da je mogoče Ska Pastora. Poskusil sem en list in bil je zares grenak, kot bi moral biti. Tudi steblo je bilo izrazito kvadratastega preseka. Cvetov nisem opazil nikjer. Vse je kazalo na najboljše. Šel sem malo više in povsod ob vodi je rasla ta rastlina. Ko pa sem se vrnil dol, sem opazil, da jih nekaj cveti in cvetovi so bili rdeče barve namesto bele. Kljub temu je bila podobnost tako izjemna, da sem pomislil, da je bila morda Salvia divinorum vzgojena iz te vrste.

Po poti nazaj me je ustavil drug starček in mi prijazno ponudil dve majhni breskvi. Neka ženska, ki je brskala po smeteh ob cesti, se je začela režati in kriliti z rokami, ko me je videla. Takih ljudi in revščine je bilo precej. Indijanska ljudstva so v Mehiki ekonomsko zapostavljena skupina. Po poti nazaj sem v enem od komedoresov srečal Andrea in Evo. Eva je prav simpatična Španka. Kazalo je, da je spet vse v redu med njima, a zdelo se mi je, da ni najbolj navdušena nad idejo obreda in da verjetno ne bo sodelovala. Nekaj časa smo sedeli na trgu in se pogovarjali, predvsem o naših gostiteljih in njihovem, z našega vidika čudnem, vedenju. A ko smo se vrnili, so se mi zdeli že nekoliko manj vsiljivi. Mogoče zato, ker sem že poravnal račune. Moški, katerega imena nisem izvedel, me je videl z listom, ki sem ga nekje nagonsko nabral in za katerega sem kasneje mislil, da je mogoče tobak. Povedal mi je, da je list, ki ga imam v roki, San Pedro (seveda ne gre za znani kaktus San Pedro). Vprašal sem ga, ali je prepričan, da ni tobak, a je vztrajal, da je to gotovo San Pedro. Nakazal je, da se uporablja kot zdravilna maža, a nisem izvedel za kakšno zdravljenje se uporablja. Spomnil sem se, da sem mogoče utrgal list kake vrste Brugmansia, ki so podobni listom tobaka. To bi razložilo ime, kajti sv. Peter ima pri Indijancih precej opraviti s tovrstnimi rastlinami. Emiliu sem pokazal bližnji grm brugmanzije in ga vprašal, ali je to San Pedro. Prav sem imel. Potem mi je pokazal še papirnat zavojček suhih zdrobljenih listov San Pedro, ki ga je izvlekel iz žepa in povedal, da je to zdravilo. Želel sem ugotoviti, za kaj ga uporabljajo in ali poznajo halucinogene učinke te rastline. Kasneje sem ga povprašal o tem in razložil mi je, da se z listi pomaže roko osebe med obredom, kar pomaga preprečiti slabost. Farmakološko je to popolnoma smiselno. Sam uporabljam v takšne namene napitek iz ščepca posušenih listov Dature stramonium, ki vsebujejo enako zmes alkaloidov, zato mi ni nenavadno, da so tudi Mazateki prišli do enakega odkritja. Andrea, Eva in jaz smo šli pred obredom v mestno središče na sprehod. Nisem bil nemiren ali kaj takega. Tudi onadva nista bila.

pot1_brugmansia1

pot1_brugmansia2

Grma iz rodu Brugmansia (“San Pedro”)

La ceremonia

Ob sončnem zahodu so nas poklicali s terase, kjer smo nestrpno čakali. Potem se je zgodilo neskončno stvari, zato sem gotovo kaj pozabil napisati. To, kar sem si zapomnil, pa je le neskončno majhen delček tistega, kar sem doživel. Če bi hotel natančno popisati vse, mi ves papir na tem planetu ne bi zadostoval.

Šli smo v sobo, kjer potekajo ceremonie. Soba je bila velikosti 3,5 × 6 m in je bila le nekakšen prizidek k hiši. Doña Agustina nam je nakazala, naj se posedemo na tri stole, oddaljene dva koraka od oltarja. Ta je bil narejen iz dveh miz: na eno mizo je bila položena druga miza, obrnjena z nogami navzgor. Na oltarju so bili štirje veliki listi, polni gob, kipci in slike svetnikov ter ostali pripomočki, kot so San Pedro, sveče, veje z listi in vaza s krizantemami. Doña Agustina je začela z molitvami, najprej v španščini in nato v mazateščini. Pogosto je klicala dva svetnika, sv. Antona in sv. Petra. Gobe je posvetila tako, da se je z listi, naloženimi z gobami, dotaknila kipca vsakega svetnika posebej. Vsakega od nas je vprašala po imenu in prosila svetnike, naj nas varujejo. Preden nam je dala gobe, je opravila še obredno dejanje, pri katerem se je s kosom kadila dotaknila našega čela, obraza ter sklepov na rokah in nam nazadnje položila kos kadila v roke. Ta kos kadila je nato moral vsak položiti na oglje v posebni lončeni posodi, v kateri je kadilo tlelo že prej, tako da je cela soba že močno dišala. Naposled je vsakemu položila list z gobami v roke, dejala le »comer« (pojesti) in nas pustila same.

pot_oltar

Oltar

V poltemi smo morali pojesti vsak svoj kup gob. Andrea je imel same velike primerke, jaz in Eva pa majhne gobice. Vsakemu je pripravila odmerek, ki ga je ocenila glede na našo velikost, spol in po svojem občutku. Jaz sem dobil kakih petdeset do sto majhnih gobic, Eva pa skoraj pol manj. Žal jih niso očistili zemlje, tako da sem lahko čutil, kako mi kamenčki škripajo pod zobmi. Jesti te gobe je bilo izredno neprijetno, deloma zato, ker so bile nekoliko grenke in pekoče, predvsem pa zaradi občutka, da jem zemljo. Nekajkrat smo vmes prižgali luč, da smo odstranili večje kose zemlje. Bil sem zadnji, ki je končal žvečiti in jesti. Ura je bila 20:30. Že čez deset ali petnajst minut smo začutili, da se začenja. Počutil sem se vznesenega. Nekaj se je dogajalo v tej sobi. Začutil sem, da prihajajo valovi čustev. Ko smo se pogovarjali o svetnikih na oltarju, smo se začeli smejati in nisem se mogel več ustaviti, čeprav sem se hotel, ker se mi je zdelo to nespoštljivo. Tako sem se smejal, da so mi začele liti solze iz oči kot še nikoli. Razmišljal sem, kdaj sem se nazadnje zares smejal ali zares jokal. Nisem se mogel spomniti. Počutil sem se, kot da sem pridobil nekaj, kar sem že zdavnaj izgubil. Takoj zatem je prišla nazaj Doña Agustina in vprašala, če je vse v redu. To vprašanje je ponovila še večkrat med ceremonio in se vsakič prepričala, da smo odgovorili vsi trije.

Če se prav spomnim, so dogodki sledili takole: Doña je zopet klicala svetnike in izpela Oče naš in Ave Marija, nakar je vse to ponovila še v mazateščini. S posodo tlečega kadila je mahala pred obličjem in pod nogami vsakega od nas. Nato je iz razpolovljene suhe buče vzela posebej pripravljeno zmes vode s posušenimi in uprašenimi listi San Pedro. S to mažo nas je namazala po notranjem delu sklepov na laktu, tako da je naredila znak križa. Nato nas je namazala še po prsih pod ključnico in po glavi oziroma lasišču, kjer se konča zgornji del lobanje. Vzela je tri sveče, se z vsako dotaknila naših glav, sveče prižgala in jih postavila pred nas.

Ne vem, ali je potem storila še kaj ali ne. Mislim, da smo nekaj časa gledali v sveče in se šalili o tem, katera sveča gori za katerega izmed nas. Medtem je Doña šla iz sobe. Še zdaj ne vem, ali je pojedla svoj odmerek gob ali ne. Nihče od nas je ni videl jesti, a naslednji dan je bilo na njenem listu le še nekaj ostankov gob. Morda jih je pojedla ali pa jih je s svojega kupa preložila k našim. Ko se je čez nekaj časa vrnila, je vprašala, ali zdaj lahko ugasne sveče. Ko jih je ugasnila z zamahom veje grma, ki je rasel ob prizidku, se je začel tisti pravi viaje, kot psihedeličnemu stanju rečejo Mazateki po španski besedi za potovanje. Bilo je to neskončno zaporedje občutenja pozitivnih čustev, kot so ljubezen, ponižnost, začudenost, prijateljstvo in podobno, vse do religioznih čustev. Občasno sem obujal spomine in poskušal vizualizirati stvari. Razmišljal sem o tem, kaj vse je narobe z mano in kaj je tisto, kar mi manjka, da bi se popravil. Vedno je nekje vzrok, ki ga poskušamo prikriti samim sebi. V takšnem stanju sem lahko poiskal najbolj skrite stvari.

Na začetku, ko so bile sveče še prižgane, sem za zaprtimi očmi videl kalejdoskopske vzorce, rastline, predvsem cvetove, kot tiste od brugmanzij, in razne pošasti, kot so kače s kožo iz draguljev, pošasti z lovkami, kakršne imajo hobotnice, in vse ostalo, kar bi lahko uvrstili v kategorijo zmajev. Potem, ko je Doña ugasnila sveče in občasno pela pesmice z besedili v mazateščini, sem odprl oči, ker to tako ali tako ni več naredilo razlike. V sobi je bila namreč skoraj popolna tema. Edini vir medle in komaj opazne svetlobe so bili špranja pod vrati in deli strehe, ki so bili nekoliko prosojni. Njena pesem je bila kot uspavanka, ki nas je vodila na potovanje. Občasno je tudi klicala svetnike, Jezusa, Boga in svetega duha v mazateščini. Večino časa je pustila, da potujemo v tišini. Zdelo se mi je, da natanko ve, kdaj mora peti in nas usmerjati.

Na začetku, v temi, se je oltar spremenil. Ker ni bilo več svetlobe, sem lahko razločil le sence, pa še te so bile lahko le plod domišljije. Predstavljal sem si, da so kipci dobili poganske oblike, kot indijanski totemi ali pa upodobitve majevskih ali azteških bogov. Okrog njih so v zraku plapolali nekakšni svilnati oblaki, zapolnjeni s simetričnimi vzorci. Kot bi naokrog plavali dragulji. Ti oblaki so se končali z ostrimi kraki in so bili ena najlepših stvari, kar jih je moč videti. Vse to se je seveda dogajalo na črni podlagi teme. Kasneje ta učinek ni bilo več tako izrazit, mogoče zato, ker sem se nekoliko navadil. Četudi sem si želel, ni postal nič močnejši. Je pa zato še vedno delovala poplava občutkov. Razmišljal sem o prijateljih doma. Kaj zamujajo!

Doña Agustina je vzela veje z listi, podobnimi lovorju, in se z njimi dotikala naših ramen in hrbtov, ko smo se sklonili. Nato je veje vrgla v kot sobe in pihnila skozi roke v isti kot. Bilo je, kot bi odgnala vse slabo iz naših teles. To je kasneje ponovila še enkrat. Ker je bil mrak, nismo jasno videli, da so to veje. Šelestenje listov je zvenelo, kot da se dogaja nekaj pomembnega.

Ves čas smo sedeli na precej neudobnih stolih, vendar me to ni kaj preveč motilo, čeprav sem se precejkrat premikal in iskal udobnejši položaj. V ustih sem imel polno sline, tako da sem neprestano cmokal in jo goltal. Zunaj sobe je bilo polno glasov, od tistih bližnjih pri sosedih, kot so bili lajanje, kokodakanje, oglašanje oslov, glasovi pogovorov in kričanja ljudi, do glasbe in hrupa, ki sta prihajala iz središča mesta, kjer je potekala nekakšna poulična zabava. Ti zvoki me večinoma niso motili. Bili so le zabavna odvrnitev, ki nas je opominjala, da smo še vedno na istem planetu.

Enkrat po 23:00, verjetno med 23:30 in 00:00, je Doña Agustina vprašala, ali želimo, da prižge sveče. Pritrdili smo in s tem je bil konec našega viaje, čeprav smo bili še vedno nekoliko pod vplivom gob. Doña nas je zopet pustila same za nekaj časa. Eva je prva vstala s stola, potem ko smo bili nekaj minut vsi tiho. Nato sem vstal tudi sam. Stoje se mi je soba zdela tako zelo majhna. Vrata so se mi zdela narejena za pritlikavce, strop pa se mi je skoraj dotikal glave. Vendarle pa je bil to prijeten občutek. Nato smo se začeli pogovarjati o tem, kar se je zgodilo. Nobeden od nas ni znal točno opisati, kaj je doživel, vendar je bilo jasno, da je bilo to eno najbolj intenzivnih doživetij, kar smo jih in kar jih bomo doživeli v svojem življenju. Čeprav so minile le tri ure, se je zdelo kot cela večnost. Kot bi se čas ustavil in dovolil mislim, da temeljito opravijo svoje delo. Težava je le v tem, da če doživljaš milijon stvari naenkrat, ni mogoče vsega spraviti v spomin. Če bi bili tega sposobni, bi po takšnem obredu postali najmodrejši ljudje, kar jih je.

Doña Agustina je prišla nazaj skupaj z menedžerko, ki nam je dejala, naj ne hodimo iz sobe, in mi ponudila nekaj odej, da bom lahko spal na tleh. Andrea in Eva sta dobila edino posteljo v sobi. Še enkrat je opozorila, da je treba še štiri dni vzdrževati respecto (spoštovanje), kar je nakazovalo, da je seks prepovedan še štiri dni. To je na precej delikaten in razumljiv način razložila že Doña Agustina takoj na začetku obreda. Potem je povedala še, da je treba zakleniti vrata in zastaviti zapah. Ni razložila zakaj, tako da smo se še nekaj časa spraševali, pred kom se moramo zaklepati. Potem nam je prinesla kavo, oziroma to, čemur na ameriški celini pravijo kava. V bistvu je le vrela, sladkana voda v skodelici, obarvana s ščepcem kave. Vendar je praktična za odžejanje v krajih, kjer je treba vodo prekuhavati. Tokrat je celo Andrea rekel, da je zelo dobra, čeprav je zjutraj – enako kot Eva – komentiral, da je zanič, in jo pustil. Eva je kljub temu ni hotela poskusiti. Kljub opozorilu sta šla ven na stranišče. Jaz sem ostal v sobi. Kmalu sta prišla nazaj. Potem smo se še dolgo pogovarjali o teh ljudeh, o zdravilcih, o tem, kako je takšna ceremonia postala poznana zahodnemu svetu in podobno. Še vedno sem bil ves prevzet od doživetega, pa še gobe so še vedno delovale. Čeprav nisem kadilec, sem pokadil dve cigareti upajoč, da me bosta pomirili. Ni zaleglo. Še najmanj eno uro nisem mogel zaspati, deloma zaradi trde podlage, deloma zaradi mrzlega zraka, ki mi je izpod vrat pihal v glavo, predvsem pa, ker sem preveč razmišljal. Nisem mogel prenehati razmišljati o vsem, kar sem videl in občutil.

Se nadaljuje…