Puščavska krastača

Živali, ki bi vsebovale ali izločale psihoaktivne snovi so redke. Odmevna je vrsta tropske žabe rege (Phyllomedusa bicolor), ki iz kože izloča sluz, ki vsebuje presenetljiv koktajl opioidnih peptidov. To žabo uporabljajo indijanci Majoruna, Matis in nekaj sorodnih ljudstev. Pri nas je po anekdotičnih podatkih znano, da naj bi imel strup močerada nekakšne psihoaktivne učinke ali pa naj bi vsaj naredil žganje močnejše (sprva se je sicer govorilo o halucinogenih učinkih, kar pa se je izkazalo za posledico medijske fikcije). Od halucinogenih in oneirogenih vrst živali je znano nekaj vrst rib in mogoče ene vrste mravlja, a za nobeno od teh še ni bila odkrita odgovorna učinkovina. Znana pa je le ena sama vrsta živali, ki v svojem strupu proizvaja psihedelično zvrst halucinogene učinkovine. Gre za krastačo Bufo alvarius (po novem je prevrščena v Incilius alvarius), katere strupeni izloček vsebuje velike količine 5-metoksi-N,N-dimetiltriptamina (5-MeO-DMT).

Ta vrsta krastač živi v sonorski puščavi, ki se razteza ob pacifiški obali, od juga Kalifornije, jugozahoda Arizone in dalje proti jugu čez mehiško mejo v zahodni polovici zvezne države Sonora in severnega dela zvezne države Baja California. Gre za eno največjih vrst krastač, saj lahko zraste do približno 19 cm dolžine. Običajno je olivnato zelene barve, čeprav obarvanost lahko odstopa od temno rjave do sivkasto-zelene. Hrani se z žuželkami, malimi glodavci in kuščarji. Večji del leta, od septembra do aprila, prespi pod zemljo in se prebudi šele ob deževni dobi. Hkrati je to zanje tudi začetek paritvenega obdobja in takrat puščava ponoči postane zelo živahen kraj, saj so te krastače nočno dejavne živali, ki se čez dan skrivajo pod zemljo.

Iz velikih parotidnih žlez na glavi in manjših žlez drugod po telesu, ob rahlem pritisku, oziroma ob ugrizu plenilca, brizgne mlečno bela viskozna tekočina do 3 m daleč. Izloček se na zraku sčasoma še dodatno zgosti. Ta mleček vsebuje zmes biološko delujočih spojin, od katerih je nekaj zelo strupenih, a največji delež predstavlja psihedelična učinkovina 5-metoksi-N,N-dimetiltriptamin (5-MeO-DMT). Ta se v posušenem izločku nahaja v vsebnosti vse do 15%. Ena krastača lahko izloči za ¼ do ½ grama posušenega strupenega izločka, kar ob 15% vsebnosti pomeni do 75 mg 5-MeO-DMT. Polne psihedelične učinke je možno doživeti že pri odmerkih od 5 mg čiste učinkovine dalje, kar pomeni, da lahko ena »molža« krastače načeloma zadosti za do petnajst odmerkov učinkovine.

 

Bufo alvarius (Avtor fotografije: Holger Krisp, Ulm, Germany)

Bufo alvarius (Avtor fotografije: Holger Krisp, Ulm, Germany – Wikimedia commons)

 

5-MeO-DMT je sicer glavna sestavina psihedeličnega njuhalnega praška pripravljenega iz semen drevesa Anadenanthera peregrina ali iz smole grma Virola theiodora in nekaterih drugih vrst iz rodu Virola. V vseh primerih njuhalni prašek vsebuje 5-MeO-DMT, bufotenin, DMT in sledove drugih alkaloidov. V rastlinskem svetu je 5-MeO-DMT dokaj pogost alkaloid, ki ga praktično vedno spremlja tudi DMT, a v teh njuhalnih praških ima nedvomno glavno vlogo 5-MeO-DMT (DMT je približno šestkrat šibkejši po odmerku). Pri oralnem zaužitju nima nikakršnega delovanja, ker ga encimi vrste monoaminooksidaze A presnovijo, zato pa deluje pri parenteralnih načinih vnosa, insufliranju in kajenju, a tudi tako izkušnja traja le nekaj minut. Na 5-MeO-DMT lahko gledamo tudi kot na trikrat metiliran serotonin (dovoljeno ime je tudi N,N,O-trimetilserotonin) in je močan ligand na serotoninske 2A receptorje katerih aktivacija je pogoj za psihedelično delovanje.

Antropologi so že dolgo predpostavljali, da so antična ljudstva Srednje Amerike uporabljala vrsto krastače kot vir obrednega halucinogena. Razlog temu je nenavadno pogosto upodabljanje vrste krastače v ikonografiji in mitologiji v arheoloških najdbah. Poleg tega so bile kosti krastač odkrite v majevskih arheoloških najdiščih, domnevno v versko-obrednem kontekstu. A vselej so vrsto prepoznali v krastači Bufo marinus, ki je zelo podobna B. alvarius. Hipoteza o enteogeni uporabi B. marinus nekako ni imela smisla, saj je izloček te krastače izjemno toksičen in hkrati ne vsebuje nobene zares nedvoumno psihoaktivne sestavine. Nekaj ljudi je že poskušalo kaditi vaporiziran posušen strup B. marinus, a brez kakršnihkoli učinkov. Izloček vsebuje kardiotoksične steroidne toksine (bufogenin, bufotoksini in sorodni iz tkim. skupine bufadienolidnih toksinov), ki lahko pri oralnem vnosu povzročijo zastoj srca na podoben način kot strukturno soroden digitoksin iz strupene rastline rdeči naprstec (Digitalis purpurea). A kot pri večini krastač, vsebuje tudi nekaj bufotenina (5-hidroksi-N,N-dimetiltriptamin ali N,N-dimetilserotonin). Prav za to spojino so antropologi špekulirali, da je mogoče halucinogena, čeprav poskusi na ljudeh niso pokazali funkcionalnega psihedeličnega delovanja. Bufotenin med drugimi sicer aktivira tudi serotoninske 2A receptorje, vendar ima zaradi izjemno slabega prehajanja krvno-možganske ovire in hkratne hitre presnove neizraženo psihoaktivnost (lahko ima nekaj simptomov psihoaktivnosti ob intravenoznem vnosu, oralno ali ob insufliranju pa nima nikakršnega delovanja). Sedaj je dokaj jasno, da bufotenina ne moremo obravnavati kot psihedelik, čeprav je to tematika, ki je dolgo burila duhove.

Prav tako kot B. marinus in številne druge krastače, vključno tudi z našo običajno krastačo (B. bufo), tudi B. alvarius vsebuje kardiotoksine in bufotenin, a pri tej vrsti je glavna sestavina strupa vendarle psihedelik 5-MeO-DMT. Ta vrsta krastač pa ne živi tam kjer so živeli Olmeki, Maji, Azteki in ostala antična ljudstva, ki so v svoji ikonografiji častila krastače. Je pa hkrati znano, da je v istem obdobju potekala trgovska izmenjava med ljudstvi iz sonorske puščave in Maji. Posušen izloček krastač in tudi krastače same, bi prav lahko bili predmet trgovinske menjave. Po drugi strani, pa je preprosto možno, da domnevno čaščenje krastač ni imelo enteogenih razlogov, ampak izključno simbolne razloge. Na primer, paritveno obnašanje krastač ob začetku deževne dobe bi lahko spodbudilo simboliko plodnosti in moči nad življenjsko pomembnimi naravnimi cikli. Kakorkoli, mitološka ali enteogena vloga krastač v antični srednjeameriški kulturi je še vedno odprto vprašanje.

 

Molekularna struktura 5-MeO-DMT, triptamina, serotonina, DMT, bufotenina in enega izmed krastačjih toksinov.

 

Odprto vprašanje je tudi naravna vloga 5-MeO-DMT v strupu B. alvarius. Strupeni izločki različnih vrst krastač lahko vsebujejo bufotenin, N-metilserotonin, serotonin, histamin, adrenalin, noradrenalin, tiramin in druge podobne spojine, ki lahko aktivirajo receptorje na končičih različnih perifernih živčnih sistemov in s tem povzročijo neprijetne odzive, na primer grenkobo in urtikarijo (rdečica, pekočina in podobno). Te sestavine strupa krastač so najverjetneje namenjene hitremu neprijetnemu občutku na ustni sluznici plenilca, ki bi si drznil krastačo zagrabiti v svoje čeljusti. Podobno zmes tovrstnih spojin, predvsem histamina, najdemo tudi v strupenih laskih koprive (Urtica dioica). Kardiotoksični steroidi pa so toksini, ki plenilca kasneje še ubijejo, če se ta svoji nameri ne odpove pravočasno. Če prvo opozorilo torej ne zaleže, smrt s srčnim zastojem vselej zaleže. Znani so primeri smrtne zastrupitve psov, ki so ugriznili B. alvarius. Strup običajne krastače (B. bufo) je bil med zastrupljevalci v rimskih časih in srednjem veku priljubljeno sredstvo za umore, tako da o smrtno resni učinkovitosti krastačjih kardiotoksinov pri ljudeh ni dvomov.

Za biokemijsko pretvorbo od bufotenina do 5-MeO-DMT je potrebna le ena preprosta encimska reakcija z encimom O-metil transferazo in zato prisotnost te psihedelične učinkovine v krastači ni presenetljiva sama po sebi. A kljub vsemu je B. alvarius do sedaj edina znana krastača od skoraj 300 vrst krastač, ki v svojem strupu poleg bufotenina proizvaja še 5-MeO-DMT, pa še to v prav neverjetnih količinah. Takšna produktivnost je zanimiva uganka, saj 5-MeO-DMT po odvratnosti v stiku s sluznico ni nujno učinkovitejši od bufotenina, vsekakor pa se ne more kosati s histaminom, serotoninom in ostalimi krastačjimi »repelenti plenilcev«. 5-MeO-DMT je sicer zelo grenkega in odvratnega okusa, a ne povzroča urtikarije kot na primer histamin in serotonin, ki imata močno vazoaktivno delovanje. Zakaj torej le B. alvarius proizvaja veliko več 5-MeO-DMT kot pa bufotenina in ostalih »repelentov« je trenutno še vedno evolucijska skrivnost (a le ena izmed neštetih). Mogoče pa obstaja preprosta razlaga in 5-MeO-DMT vendarle ima neke vrste opozorilno delovanje. Možno je, da plenilca prek absorpcije skozi ustno sluznico s svojim psihoaktivnim delovanjem prestraši do te mere, da si v primeru preživetja pred kardiotoksini, res dobro zapomni, da s krastačami ni šale. V tem pogledu je vsekakor neprimerno učinkovitejši od bufotenina, še posebej med tistimi plenilci, ki imajo v organizmu manj zaščitnih encimov monoaminooksidaze A.

Steroidni toksini so precej večje molekule od 5-MeO-DMT in zato ni pričakovati, da bi lahko pri zaužitju s pomočjo vaporizacije vstopili v telo brez obsežne pirolitske razgradnje. A vendarle, po prvi znanstveni objavi kemijske sestave tega strupa leta 1965 je nekdo pač moral prvi tvegati zastrupitev in poskusiti uporabiti posušen strup B. alvarius z vaporiziranjem. Ne vemo kdo je to bil, a prvi ki je o tem obsežno pisal je Albert Most, ki je leta 1983 izdal pamflet z natančnimi navodili za »molžo« B. alvarius in varno uporabo strupa v psihedelične namene.

Ko je novica prišla do rumenega tiska, se je na hitro ustvaril »the toad licking« mit (mit o lizanju krastač). Po njihovem poročanju naj bi lizanje krastač povzročilo zadetost in vse več ljudi naj bi se na tak način omamljalo. Da je strup za netoksično uporabo potrebno kaditi, da ima na tak način le psihedelično delovanje, da ne more povzročiti zasvojenosti in da se z njim ni možno »omamljati«, se jim očitno ni zdelo dovolj senzacionalno. Lizanje krastač človeka lahko ubije, a takšni mediji običajno nimajo etičnih zadržkov pred širjenjem nevarnih neresnic. In prav res je imel ta medijski mit posledice in nekaj ljudi se je resno zastrupilo, ko so se poskušali »zadevati« z lizanjem B. alvarius ali celo B. marinus (čisto res obstajajo ljudje, ki so to poskusili!). Zadeva se je še dodatno zapletla, ker se je po politični neumnosti bufotenin v času protipsihedelične histerije v ZDA leta 1967 znašel med prepovedanimi drogami prve kategorije (takrat se še ni vedelo, da načeloma ni psihoaktiven). Tako so se mediji lahko sklicevali na seznam prepovedanih drog kot resno referenco, da so strupi vseh krastač dokazano psihoaktivni. Da ne bi izpadli nevedni, so policisti, ki so tudi sami nasedli na medijske laži, po isti osnovi grozili s kazenskim pregonom tistih, ki bi krastače lizali. To je dajalo vtis, da ljudje to res množično počnejo in seveda spodbudilo še več zmedenih ljudi, da se zastrupijo. Tako so mediji lahko o takih dogodkih spet senzacionalistično pisali, kar je povzročilo začaran krog, da se je mit še bolj okrepil.

Danes se obred kajenja krastačjega strupa širi po svetu le med bolj zanesenjaškimi psihonavti. Učinek ni posebno drugačen od kajenja čistega 5-MeO-DMT (sintetiziranega ali izločenega), le nekoliko milejši in zato bolj pod nadzorom, čeprav verjetno le zaradi razredčitve, ne pa zaradi kakšnih drugih farmakoloških vzrokov. Vrhunec, popolnoma notranje izkustvo, ki nastopi nekaj sekund po vdihu in traja le par minut, je po pričevanju mnogih še bolj bizaren in odtujen od izkustva z DMT, a precej manj barvit in dinamičen. Predvsem se izkustvo dogaja na nivoju nezamisljivih občutkov in razodetij. Zaradi intenzivnega psihedeličnega učinka so pogosta mistična doživetja, na primer, klasični oceanski občutek enosti, občutek neskončnosti in večnosti, neskončne ljubezni, čiste univerzalne zavesti, absolutne skladnosti, pomembnega razodetja, lociranosti lastne zavesti v središču vesolja, spoznanje božanskosti, stiki z duhovnimi entitetami, in podobna neopisljiva duhovna stanja za katera v jeziku ni besed. Prav ta neopisljivost je najpogosteje tudi dozdevno nepremagljiva ovira, ki onemogoča, da bi v spominu ostal kaj več kot malenkosten delež izkustva. Zaradi skrajne intenzivnosti in nakopičenosti izkustva v skorajda trenutku, se kaj rado zgodi, še posebej pri večjih odmerkih, da tudi po najglobljem doživetju ostane le občutek izgube nečesa dragocenega, kot nekakšen izlet skozi črno luknjo, ko ostane le spoznanje o spoznanju. Po tem 3 do 10 minut trajajočem vrhuncu ostanejo rezidualni psihedelični učinki običajno še kakšne pol ure do največ ene ure.

Kot ostala sredstva, ki razblinijo jaz (angl. ego dissolution) in tako sprožajo duhovno poglobljena introspektivna stanja, je tudi krastačji strup doživel svoje uspešne poskuse terapevtske uporabe. S tem se ukvarja le nekaj posameznikov. Na primer, Octavio Rettig iz Mehike z njim zdravi zasvojenost od poživila metilamfetamin in druge duševne težave. Bolj kot na znanstveno-raziskovalne vidike, se osredotoča na praktično zdravljenje zasvojenosti, ki je še posebej pogosta med revnimi domorodnimi ljudstvi na severovzhodu Mehike kjer živi. Nekateri drugi raziskovalci, kot na primer Gerardo Sandoval, se ukvarjajo z zaščito in promocijo B. alvarius ter iščejo še drugačne terapevtske in duhovne možnosti uporabe strupa.

5-MeO-DMT je v Sloveniji od začetka marca 2016 na seznamu prepovedanih drog (glej Psihedeliki in zakon). Razlogi za uvrstitev niso znani, saj zloraba v smislu uporabe kot “droge” ni možna. Zdravstvena tveganja kajenja te učinkovine niso poznana. Glede na to, da jo večina psihonavtov poskusi le enkrat ali kvečjemu nekajkrat v življenju, fiziološka zdravstvena tveganja dolgoročne izpostavljenosti niti niso pomembna. Znani so redki primeri resnih zapletov v primeru uporabe 5-MeO-DMT skupaj s harmala alkaloidi, se pravi v kombinaciji z ajavasko, zato se to načeloma odsvetuje. Obstaja pa bolj resna možnost, da po izkustvu psihonavt duševno nikoli več ne bo tak kot prej, a prav to je cilj obreda s strupom B. alvarius ali 5-MeO-DMT. Ker pa je to pogosto najintenzivnejše in najgloblje izkustvo v življenju, obstaja nevarnost neželenih duševnih posledic in zaostale integracije doživetega (kar pa velja za prav vsako psihedelično izkustvo pri +3 nivoju Shulginove lestvice).

 

Dodatne vsebine:

O tem kako varno in odgovorno uporabljati psihedelike, si preberite v Smernice za čim bolj gladko psihedelično izkušnjo in na povezavah s strani Odgovorna uporaba, Literatura, sicer pa bomo o tem še pisali. O tem kaj je z izrazom psihedeliki in psihedelično stanje mišljeno v tem prispevku si preberite v Pogostih vprašanjih. Pojasnilo za nekatere druge neznane izraze lahko najdete v Slovarju psihedeličnih izrazov.

 

Spletni viri:

Bufo alvarius: The Psychedelic Toad of the Sonoran Desert, Albert Most, 1983

Description of Smoking Bufo Alvarius Toad Venom

The Sonoran Desert Toad

Bufo Alvarius Foundation

The Bufo Alvarius Ranch – Facebook

 

Literatura:

Tryptamine Palace: 5-MeO-DMT and the Sonoran Desert Toad
James Oroc, 2009 (Inner Traditions).

TiHKAL, 5-MeO-DMT
Alexander Shulgin, Ann Shulgin, 1997 (Transform press).

Identity of a New World Psychoactive Toad
Wade Davis, Andrew T. Weil
Ancient Mesoamerica, 1992, 3, 51-59.

Bufo alvarius: a potent hallucinogen of animal origin
Andrew T. Weil, Wade Davis
Journal of Ethnopharmacology, 1994, 41, 1-8. DOI: 10.1016/0378-8741(94)90051-5

5-Methoxy- and 5-Hydroxy-Indolealkylamines in the Skin of Bufo alvarius
V. Erspamer, T. Vitali, M. Roseghini, J. M. Cei
Experientia
, 1965, 15, 504.

5-Methoxy- and 5-hydroxyindoles in the skin of Bufo alvarius
V. Erspamer, T. Vitali, M. Roseghini, J. M. Cei
Biochemical Pharmacology
, 1967, 16, 1149-1164.

Bufotenine: Toward an Understanding of Possible Psychoactive Mechanisms
Michael C. McBride, Journal of Psychoactive Drugs, 2000, 32, 321-331. DOI: 10.1080/02791072.2000.10400456

Pharmañopo—Psychonautics: Human Intranasal, Sublingual, Intrarectal, Pulmonary and Oral Pharmacology of Bufotenine
Jonathan Ott, Journal of Psychoactive Drugs, 2001, 33, 273-281. DOI: 10.1080/02791072.2001.10400574 (v HTML obliki)

Misuse and Legend in the “Toad Licking” Phenomenon
Thomas Lyttle
International Journal of the Addictions, 1993 , 28, 521-538.

Bufo Toads and Bufotenine: Fact and Fiction Surrounding an Alleged Psychedelic
Thomas Lyttle, David Goldstein, Jochen Gartz
Journal of Psychoactive Drugs, 1996, 28, 267-290. DOI: 10.1080/02791072.1996.10472488

Toad-Licking Blues
Thomas Lyttle
v: You are being lied to – The Disinformation Guide to Media Distortion, Historical Whitewashes and Cultural Myths (ed. Russ Kick), 2001, str. 241-244 (The Disinformation Company).

Pharmepéna-Psychonautics: Human Intranasal, Sublingual and Oral Pharmacology of 5-Methoxy-N,N-Dimethyl-Tryptamine
Jonathan Ott, Journal of Psychoactive Drugs, 2001, 33, 403-407. DOI: 10.1080/02791072.2001.10399925

New World Tryptamine Hallucinogens and the Neuroscience of Ayahuasca
Dennis McKenna, Jordi Riba
v: Current Topics in Behavioral Neurosciences, 2015, str. 1-27. DOI: 10.1007/7854_2015_368

Defensive Behavior and Effects of Toxins in Bufo alvarius
Joe A. Hanson, James L. Vial
Herpetologica, 1956, 12, 141-149.

Effect of Marine Toad Toxins on Man
E. Ross Allen, Wilfred T. Neill
Herpetologica, 1956, 12, 150-151.

Psychedelic 5-Methoxy-N,N-dimethyltryptamine: Metabolism, Pharmacokinetics, Drug Interactions, and Pharmacological Actions
Hong-Wu Shen, Xi-Ling Jiang, Jerrold C. Winter, Ai-Ming Yu
Curr Drug Metab. 2010, 11, 659–666.

 

Video in avdio viri:

5-MeO-DMT and James Oroc’s first experience

DMT vs 5-MeO-DMT: A comparison by James Oroc

Terence McKenna ~ DMT Vs. 5-MEO-DMT

Ralph Metzner and 5 MeO DMT

N,N-DMT & 5-MeO-DMT – Joe Rogan (JRE #470)

5-MeO-DMT, TEDx Burning Man interview, Dr. Octavio Rettig

ERIE presents: Bufo Alvarius (Sonoran Desert Toad): 5-Meo-DMT and its role in humankind

ERIE presents: Toad Medicine: Catalyst for recovery and positive change

ERIE presents: 5-Meo-DMT: Sacred Toad medicine and its potentials panel

Dr Octavio Rettig Hinjosa 5 MeO DMT

Getting High with a Hallucinogenic Toad Prophet

My First 5-MeO-DMT Experience (from “Being Infinite” by Martin W. Ball)

Sebastian Job – The Light of the Toad of Light (5-MeO-DMT)

The Bufo Alvarius Toad and 5-MeO-DMT – Dr. Gerardo Sandoval Isaac #25

Down on the Toad ranch with Dr. Gerry

Smoke the Toad

Dr. Octavio Rettig and 5-MeO-DMT