Mikrodoziranje s psihedeliki

Kot izgleda, je mikrodoziranje trenutno najbolj vroča tematika na področju psihedelikov. Veliko medijske pozornosti je mikrodoziranje dobilo, ko so številne vplivne revije in spletni mediji o tem objavile članke, a praksa je pravzaprav že zelo stara. Za kaj gre?

Audrey Kawasaki, Offering, 2013

Mikrodoziranje je izraz, ki se sicer uporablja pri raziskavah novih učinkovin, kjer raziskovalci testnemu subjektu (človeku ali kakšni drugi živali) dajo tako majhne odmerke, ki še nimajo opaznega zdravilnega učinka (ali toksičnega!), omogočajo pa varno izvajanje farmakokinetičnih in metaboličnih raziskav. In kaj ima to opraviti s psihedeliki? Ne kaj dosti, razen tega, da lahko psihedelike zaužijemo v tako majhnih odmerkih pri katerih ti ne povzročajo psihedeličnih učinkov, so pa vseeno za nekaj dobri.

Psihedelike se tradicionalno uporablja za doživljanje psihedeličnega stanja. To je jasno. Cilj mikrodoziranja pa ni psihedelično stanje, temveč stanje vendarle boljše od izhodišča, a brez neposredno zaznavnih psihoaktivnih učinkov. V te namene je torej potrebno jemati odmerke manjše od mejnega odmerka. To naj bi omogočalo večjo ustvarjalnost in učinkovitost, ojačalo voljo in čutenje okolice, izboljšano izrazno moč in komunikativnost, ustvarilo razpoloženje polno konstruktivne samozavesti in čustvene pozornosti, ter odsotnost tesnobe in depresivnih misli. Med drugim naj bi se prek vsega tega celo izboljšalo splošno telesno zdravje. A kaj ko ni še nihče opravil kliničnih študij.

Vse kar vemo o mikrodoziranju s psihedeliki temelji na bolj ali manj anekdotičnih virih. A tudi ti so nekaj vredni, še posebej, če jih sistematično pridobi in kritično analizira kakšen resen raziskovalec. Recimo James Fadiman, ki je pred nekaj leti opravil raziskavo na uporabnikih mikrodoziranja. Fadiman je eden od pionirjev psihedeličnih študij iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat ga je zanimala predvsem povezava med ustvarjalnostjo in psihedeličnim stanjem, a ravno ko je dobro zabredel v empirične raziskave na to temo in razvil delujočo metodo, ki je že dajala prve nedvoumne uspehe, je ameriška vlada leta 1966 prepovedala vse znanstvene raziskave psihedelikov na ljudeh. Po dolgem času se je Fadiman vrnil s študijami samoporočanj uporabnikov psihedelikov, med drugim tudi takšnih, ki uporabljajo mikrodoziranje. Takšne študije so najpreprostejši način raziskovanja psihedelikov, saj zanje ni potrebno pridobiti dovoljenj. Žal pa so hkrati najmanj zanesljive in zato po uporabnosti daleč od kliničnih študij pod nadzorovanimi pogoji in s kontrolnimi skupinami. Njihova vrednost je indikativna, kar pomeni, da nakazujejo nek trend. Ostane le vprašanje, ali nakazujejo trend v konkretnem delovanju učinkovine, ali le trend v verovanju v takšno delovanje. Uporabniki mikrodoziranja vsekakor trdijo, da gre za realne učinke in s farmakološkega stališča ni najti resnih razlogov, da bi jim oporekali.

V resnici mikrodoziranje ni nič zares novega, le nekako spregledano je bilo do pred kratkim. Kaže, da so že v tradicionalnih družbah ljudje poznali to prakso, le da se antropologi niso kaj dosti razpisali na to temo. A vendarle, poročalo se je, da so nekatera ljudstva za mikrodoziranje uporabljala, ali pa še vedno uporabljajo, psihedelične gobe, semena psihedeličnih vrst slakov, pejotl in druge rastline. Poleg tega je mikrodoziranje že več desetletij popularno pri ekstremnih športnikih (glej Oroc, 2011). Tudi Albert Hofmann, izumitelj LSD-ja, se je navduševal nad mikrodoziranjem in je menil, da bi bilo potrebno ta zanemarjen potencial psihedelikov temeljito raziskat.

Ideja mikrodoziranja na prvi pogled zgleda primerna duhu časa v katerem ljudje pijejo brezkofeinsko kavo, brezalkoholno pivo, vode z okusom in uporabljajo podobne bi-pa-ne-bi proizvode. Do neke mere je res tako, saj se med uporabniki mikrodoziranja dejansko najdejo ljudje, ki psihedelikov sicer ne uporabljajo (več) za doseganje psihedeličnega stanja. Celo marsikateri takšni, ki so imeli skrajno tesnobno izkušnjo v psihedeličnem stanju so pripravljeni brez zadržkov preizkusiti isto učinkovino v takšne, drugačne namene. Že doslej se je nekatere psihedelike občasno uporabljalo v neduševne namene samozdravljenja, kot na primer za boj proti neobvladljivim migrenam in zadnje čase še proti senenemu nahodu in drugim alergijam. A samozdravljenje fizioloških nevšečnosti je vendarle manj sporno od mikrodoziranja kjer lahko kaj hitro zabredemo v ideološko močvirje sodobnega kulturnega boja proti vsemu in vsakomur, ki ni dovolj učinkovit, konkurenčen in »fit« za ustvarjanje »dodane vrednosti«. Po razlaganju medijev, uporabniki mikrodoziranja kot motivacijo namreč naštevajo prav učinke, ki olajšajo doseganje sodobnih zahtev po individualni uspešnosti in prilagodljivosti. Prav to pa je del tipičnega neoliberalnega diskurza osebne odgovornosti za svojo srečo. Bi bili radi uspešnejši v študiju, bolj produktivni v svoji službi, bolj fleksibilni do svojih delodajalcev, bi hitreje napredovali za vsako ceno? Če je to vaša motivacija, premislite še enkrat, kajti uporabljati psihedelike v takšne prostitutivne namene, ne le da ni etično, prav mogoče je tudi nezdravo za tovrsten osebnostni profil. Za mikrodoziranje se raje odločite, če menite, da vam bo to pomagalo postati boljši človek na dolgi rok in s tem prispevati svoj delež človeškemu napredku, ne pa za zadovoljevanje svojih sebičnih vzgibov in širjenju družbenega nazadnjaštva.

Če ste se vsemu navkljub odločili za mikrodoziranje, morate najprej določiti nekaj parametrov. Prvi je seveda izbor učinkovine. Večina dosedanjih izkušenj je vezanih na uporabo LSD-ja in psihedeličnih gob. LSD je mogoče boljši izbor, saj že tako deluje skoraj cel dan, a nekateri prisegajo na bolj »naravne« gobe. Druge učinkovine z večurnim delovanjem bi lahko tudi bile primerne. Nekateri poročajo o uspešnih poskusih z učinkovinami iz DOx serije in nekaterimi večurno delujočimi N-benzilfenetilaminskih učinkovinami (N-BOMe serija). Vsekakor je premalo znanega o razlikah med učinkovinami na nivoju mikrodoziranja, tako da velja raziskovati in poiskati sebi najustreznejšo. Prav mogoče je, da sam izbor učinkovine ni tako kritičen, saj ni pričakovati, da bi bilo možno opaziti razlike v delovanju pri tako nizki intenzivnosti. Vsekakor pa je izbor učinkovine manj kritičen od izbora odmerka.

Drugi parameter je torej odmerek. Jasno je, da naj bi bil odmerek manjši od mejnega odmerka. Nekateri ljudje sicer zagovarjajo uporabo mejnega odmerka ali celo nekaj več, a to pravzaprav ni več mikrodoziranje. Kvečjemu je to minidoziranje in vsekakor ni primerno ob vsakdanjih opravkih. Kakorkoli že, najprej je potrebno poiskati individualni mejni odmerek s »titriranjem«, to je postopnim preizkušanjem vse višjih odmerkov do jasne zaznave učinkov. Pri LSD-ju je mejni odmerek za povprečnega človeka okrog 20-30 μg, a kaj ko običajni uporabnik sploh ne pozna natančno vsebnosti LSD-ja na pivnikih pridobljenih s črnega trga. Za povrh lahko vsebnost variira, ne le od sarže do sarže, ampak so variacije tudi na samem listu pivnikov. Uporaba raztopine je bolj smiselna a težavna zaradi kemijske neobstojnosti LSD pri določenih pogojih. S kemijsko obstojnejšimi učinkovinami je volumetrično odmerjanje vsekakor manj težavno in zato priporočljivejše (npr. pri uporabi DOB, DOI ali N-BOMe serije učinkovin). Ko določimo naš mejni odmerek, lahko začnemo z mikrodoziranjem pri polovici mejnega odmerka (npr. 10 μg LSD). Če na koncu dneva opazimo, da je bil dan boljši od običajnih, smo dosegli svoj namen. Slednjič lahko poskusimo z variacijami odmerkov in poiščemo najoptimalnejše območje tega parametra – to lahko postane prav dolgotrajen projekt optimizacije.

Tretji parameter je pogostnost mikrodoziranja. Načeloma je najpametnejši previdnostni pristop, torej uporabljati mikrodoziranje kolikor poredkoma je to še sprejemljivo, ne pa za vsako manjšo potrebo. Je pa že sedaj opaženo, da se pri mikrodoziranju ne razvije toleranca in ga je zato možno uporabljati tudi kronično. Jasno je, da takšna uporaba gotovo lahko poveča tveganje za nezaželene učinke, ki pa še sploh niso znani. Nekateri ljudje sicer že več let ali desetletij uporabljajo mikrodoziranje po dva ali tri dni zapored in nato naredijo večdnevni odmor, večina pa jih je zadovoljna že z nekajkratno uporabo na mesec, pač glede na osebne potrebe in sposobnosti.

Četrti parameter je čas v dnevu, ko vzamemo mikroodmerek. Pri LSD-ju je skoraj nujno to izvesti dopoldne, načeloma okrog 10:00 ali še prej. Popoldansko mikrodoziranje bi prav lahko slabo vplivalo na spalni cikel, še posebej pri kronični uporabi. Pri gobah ima svoj smisel vzeti mikroodmerek tudi nekoliko kasneje, saj je presnavljanje psilocina hitrejše.

Nekaj smernic za osebno odgovornost na koncu ne bo odveč. Če se odločite za mikrodoziranje, vodite dnevnik in popišite svoje izkušnje. Vpisujte vse nujne podatke: koliko, kdaj in ob kakšnem razpoloženju ste vzeli mikroodmerek, zvečer pa povzemite dnevno počutje in izkustva. To vam bo pomagalo izboljšati navade mikrodoziranja na dolgi rok, hkrati pa boste lahko delili svoje izkušnje z drugimi. Ne obravnavajte mikrodoziranja kot nekakšen nadomestek za poživila ali nootropike. Ne gre za isto stvar. Ne spreminjajte običajnega bioritma in prehranjevalnih navad pod pretvezo, da ste med mikrodoziranjem bolj telesno vzdržljivi. Bodite konzervativni v uporabi. Bodite zadržani do mikrodoziranja na dan, ko ste že zjutraj zelo slabe volje ali pretreseni zaradi neprijetnega dogodka, vse dokler ne preverite kakšna je vaša reakcija na slabo začetno razpoloženje. Ne razlagajte vse povprek kakšno eksperimentalno terapijo se greste. Zaupajte le najbližjim – itak nihče ne bo opazil ničesar. Predvsem pa ne upravljajte vozil in nevarnih strojev med mikrodoziranjem. Še nihče ni raziskal vplivov mikrodoziranja na refleksni čas in osredotočenost, in prav verjetno tega še dolgo nihče ne bo storil. Uporabniki sicer poročajo o hitrejšem reakcijskem času, a vendarle, če ste tisti dan odvisni od vožnje z avtomobilom, se mikrodoziranju raje izognite.

Pred uporabo se posvetujte s svojim farmacevtom o nezaželenih učinkih in tveganjih. Če pa vaš farmacevt o tem nima pojma, vsaj kritično preverite vse vire informacij.

 

Literatura:

James Fadiman, Can Sub-Perceptual Doses of Psychedelics Improve Normal Functioning?
v: The psychedelic explorer’s guide – Safe, therapeutic and sacred journeys, 2011, str. 198-211.

James Oroc, Psychedelics and Extreme Sports, MAPS bulletin, 2011, XXI (1), 25-29.

Uporabne spletne strani:

Microdosing: The Revolutionary Way of Using Psychedelics

The Benefits of Low-Dose Psilocybin Mushrooms

Video in avdio:

Mikrodoza proti sezonsko afektivni motnji (radijska oddaja v slovenščini)

Microdosing LSD or any Psychedelic

Mescaline Microdose

Microdosing Psilocybin Mushrooms & LSD

Microdosing

Medijska poročanja:

The Heretic

Benefits Of Microdosing With LSD And Psilocybin Mushrooms

Microdosing — a new, low-key way to use psychedelics

Should You Be Eating LSD for Breakfast?

‘Microdosing’ Psychedelics in Daily Life Shows Increased Focus, Emotional Clarity

Short Trip? More People ‘Microdosing’ on Psychedelic Drugs

Can a Low Dose Go a Long Way?

Silicon Valley professionals are micro-dosing LSD at work to gain “superhuman” creativity

How LSD Microdosing Became the Hot New Business Trip

Why I Take Psychedelic Mushrooms For My Health

LSD Microdosing Deserves More Serious Research

Everything You Wanted To Know About Microdosing (But Were Afraid To Ask)

Za neznane izraze poglej definicije v Slovarju psihedeličnih izrazov in Pogosta vprašanja z odgovori.

Naslovna slika: Audrey Kawasaki, Offering, 2013